Mobilna verzija
Gregor Lisec
Gregor Lisec

Med »ne je*anjem pet posto« in nerazdružljivostjo

Uroš Zorman in Veselin Vujović
Nikola Miljković

Uroš Zorman je velik rokometaš, velik človek in predvsem velik patriot.

Je kapetan, in to v čisto pravem pomenu tega v ekipnih športih tako pomembnega pojma – takšen, ki ekipo drži pokonci, in takšen, da mu soigralci verjamejo. Kapetan se je po (zadnjem?) vrhuncu poslovil, potem pa si je premislil …

Kaj? Kako? Zakaj? Kaj se skriva v ozadju? To so bila vprašanja, ki smo si jih v novinarskih vrstah zastavljali in si jih v resda manjši meri zastavljamo še vedno, odkar sta selektor in kapetan novico (ki to takrat pravzaprav ni bila več) z zamegljenimi pojasnili sporočila na novinarski konferenci v nekem velenjskem trgovinskem centru. Ne verjamem! Ne bo ga prepričal! To je to! Je bil moj prvi odziv nekaj tednov prej, ko se je novinarski kolega iz naše hiše nasproti vevške papirnice pripeljal iz Zagreba in z nami kot po večini svojih intervjujev delil njegove najzanimivejše odlomke. Zaupal nam je, kaj mu je povedal Veselin Vujović: da je nekaj ur pred njunim srečanjem govoril z Urošem Zormanom in ga prepričeval, naj prekliče svojo reprezentančno upokojitev. Kot se je izkazalo kasneje, je bil to prvi izmed več – uspešnih – razgovorov.

Je storil prav, se je odločil napak? Grešno bi bilo trditi, da je reprezentanca s tem, ko lahko še naprej računa na, priznajmo si (in mu), še vedno enega najboljših organizatorjev igre na svetu, kaj na slabšem. To je dokazal na svoji prvi tekmi po neuresničenem slovesu, kvalifikacijski v Velenju proti Švici, ko je bil on tisti, ki je s svojo mirnostjo, neprecenljivimi izkušnjami in drznostjo Slovenijo rešil blamaže. Dvom glede smiselnosti kapetanovega vztrajanja v dresu s Triglavom na prsih se v največji meri poraja zaradi njega samega. Prav pred tistim novembrskim dvobojem s Švico je selektor poudarjal, da Uroša Zormana nima smisla 'mrcvariti' na takšnih tekmah, čeprav ga je zaradi nepričakovanih zdravstvenih zapletov v ekipi moral vseeno poslati v ogenj. Ampak mar ne 'mrcvari' ravno Vujović Zormana s tem, ko ga ves ta čas drži v negotovosti? Ko tako tekmovalnega, zagrizenega, vselej dokazovanja željnega zmagovalca po duši drži nekje zraven, a hkrati daleč stran? Mojo teorijo je črnogorski inženir, kot se je Vujović nekoč poimenoval sam, porušil s tem, ko je Zormana zapisal na seznam kandidatov za nastop na svetovnem prvenstvu, a ga v istem trenutku tudi prečrtal.

Verjel sem, da je bilo za rojenega zmagovalca Zormana preveč boleče, grenko in premalo (veli)častno, da bi bilo neke (reprezentančne) kariere konec po tistem olimpijskem četrtfinalu proti kasneje zlatim Dancem. Solze pred kamero nacionalke med izrekanjem besed neuresničenega slovesa so bile mešanica žalosti, jeze, razočaranja in spominov; tak »adijo« bi na kapetanov spomin za vselej narisal črno piko. Ko sta »Vuja« in »Zorro« nekega jesenskega dne zbranim novinarjem dobro razpoložena razlagala, da tisto v Riu ni bil konec nečesa lepega, sem bil prepričan, da je v načrtu naskok na kolajno v Francijo. Da bi to bil tisti pravi vrhunec za kapetana, kakršen je Zorman. Ko je selektor sprva prek tujih medijev namignil, da Zormana v Francijo ne bo vzel, potem pa to pred dnevi potrdil še na sedežu RZS … Ne bom rekel, da mi ni bilo jasno nič, mi je pa bilo precej manj.

Zakaj vendar bi izvenserijskega igralca, ki na klubski ravni še vedno hrepeni po samo najvišjih mestih in je po 36. upihnjeni svečki rokometno že kar v letih, 'mrcvaril' na nekih sicer pomembnih, nikakor pa bleščečih kvalifikacijskih tekmah, za velika tekmovanja pa ga potem pustil doma? Na prvo žogo se mi zdi to povsem nesmiselno, ampak očitno se Veselin Vujović Urošu Zormanu preprosto ne želi oziroma ne more odpovedati.

Odnos nekoč velikega črnogorskega rokometaša in enega od njegovih bolj originalnih naslednikov na nekdanjem skupnem področju je nekaj posebnega že od prvega dne, ko sta neko majavo barko iz burnih voda začela preusmerjati proti idili. Gre za dva izjemno močna karakterja, takšna, da njun stik zlahka povzroči pok, lahko pa se med njima stke močna vez, ki se je zlepa ne da pretrgati. Med Vujovićem in Zormanom se je uresničil drugi scenarij, čeprav sta svojeglava Črnogorec in Slovenec potrebovala kar nekaj časa, da sta drug drugega sprejela. Januarsko evropsko prvenstvo na Poljskem sem si ogledal z distance, pred televizijskim zaslonom v domovini, in dobil sliko, ki mi ni bila všeč. V spominu mi je ostala ena od minut odmora, ko je selektor dajal navodila, kapetan (in še kdo) pa ga takole po domače ni je*al pet posto, če si izposodimo besede Gorana Vojnovića iz Čefurjega rausa, ki slikovito in stereotipno orisuje življenje na Fužinah, torej v sosednjem okolišu Zormanovega Štepanjca. A potem je nekaj kliknilo. Selektor in kapetan sta malodane čez noč postala zaveznika in do danes postala nerazdružljiva na reprezentančnih akcijah.

Samo Zorman si privošči zbadanje Vujovića, ki kar komaj čaka, da lahko svojemu najizkušenejšemu in najtrofejnejšemu izbrancu vrne z dvojno dozo. Z obeh strani kajpak z zvrhano mero (malce prikritega) spoštovanja. Zaje*ancije med njima ne manjka. Ko je Ljubljančan osvojil ligo prvakov, ga je Črnogorec, še preden mu je čestital, spomnil na stavo glede večerje. Ko je beseda nanesla na to, kdo od njiju je boljši, je Zorman svojemu šefu v šali zabrusil, da so bili Vujovićevi časi čisto drugačni, in bi lahko sam danes tako igral v 'rikverc'. No, potem ko Slovenija doseže velik uspeh in se recimo uvrsti na olimpijske igre, sta Vujović in Zorman tista, ki sedita skupaj v nekem kotu in srkata viski, medtem ko drugi okrog njiju nazdravljajo s pivom.

Vsemu temu se Vujović ne želi odreči, niti tega ne želi za seboj pustiti Zorman. Po eni plati kolajne bi bilo to tudi škoda, a obstaja še druga plat, ki je sam ne bi zanemaril. Selektor je odločil, da kapetan nima zadosti moči, da bi reprezentanci pomagal v Franciji, a ga kljub temu vključil v pripravljalni štab. Vse lepo in prav, a problem je v tem, da se vse preveč govori o Zormanu, njegovi vlogi, prihodnosti in razlogih, zakaj ja in zakaj ne, namesto da bi se posvetili tistemu, zaradi česar se jutri v Zrečah vsi skupaj dobijo. Od 22. decembra do – upajmo – 29. januarja prihodnje leto bi morali biti v središču pozornosti možje, ki bodo v središču pozornosti tudi v Franciji.

No, morda pa »Vuja« že pripravlja teren za svojega zaupnika, da ga v prihodnosti ustoliči v svoj strokovni štab, morda celo kot pomočnika, čemur se, resda zelo potihoma, zdita naklonjena oba. In morda nekoč kot svojega naslednika na položaju velikega šefa? V tem primeru sedanjemu kapetanu reprezentančne zgodbe ne bo treba pustiti za seboj še lep čas in to bi mu kot velikemu patriotu in prijatelju slovenskega rokometa brez dvoma ugajalo. Navsezadnje pa bi nesojenemu policaju, to mu zlahka priznam, ta funkcija kar pristajala.

;