Še je svež spomin na evropske jeseni v Ljudskem vrtu. Na spektakularen gol Agima Ibraimija proti Chelseaju, na gol Luke Zahovića v zaključku tekme s Sportingom. Obakrat za veliko točko. Na bolečo zaušnico, ki jo je vijoličastim prisolil Liverpool. Še pred tem na demoliranje Panathinaikosa sredi Maribora. In še bi lahko našteval. Hapoel Be'er Sheva ali Celtic v kvalifikacijah, Sevilla v šestnajstini finala lige Europa. In tako naprej in tako dalje! Maribor je v Evropi spisal številne nore pravljice, ki so jih z velikim ponosom brali po celi Evropi. Se čudili 'nekemu' klubu iz 'tam neke Slovenije', ki je na kolena spravljal evropske velikane. To je bila včasih mariborska realnost. V tistih zlatih letih ere Zlatka Zahovića je bil Maribor ponos slovenskega nogometa. Danes …
Hja, danes je Maribor vse prej kot ponos slovenskega nogometa. V letošnji evropski sezoni ni bil daleč od tega, da bi bil posmeh slovenskega nogometa. Komajda so se vijoličasti prebili čez prvo oviro, imenovano malteška Birkirkara. Še težje čez drugo oviro, imenovano luksemburški Differdange, v minuli sezoni peti klub luksemburškega prvenstva. Z ogromno sreče, kar je priznal tudi Damir Krznar, so preskočili ti dve stopnički in se izognili vnovični evropski sramoti. Teh je bilo v post Zahovićevi eri več kot uspehov. Helsinki kot zadnja, Colleraine kot največja. Maribor se tokrat v Evropi ni osramotil. Naredil je to, kolikor je bilo objektivno moč od njega pričakovati. Daleč od tega, da je izpad proti Fenerbahčeju kakršnakoli katastrofa. Tudi v zlatih časih mariborskega nogometa bi v desetih primerih Maribor verjetno vsaj sedemkrat izpadel proti Fenerju. A z eno pomembno razliko: v verjetno zgolj enem ali dveh primerih bi bilo že pred prvo tekmo jasno, da Štajerci nimajo nikakršnih možnosti. V vseh preostalih primerih bi štajerska prestolnica optimistično pričakovala, da bodo vijoličasti nogometaši postregli s senzacijo. In tukaj je največja razlika med zdajšnjim Mariborom in tistim prejšnjim. Zdajšnji je v dvoboj s Turki šel z zavedanjem, da nima nikakršnih možnosti. S tisto luzersko držo, češ, ah, oni so boljši, močnejši, bogatejši. Če bi s takšno držo Maribor hodil v tekme v zlatih časih, ne bi dosegel nobenega vidnejšega uspeha. Ker so enostavno bili vsi njihovi tekmeci boljši, močnejši, bogatejši. Zgolj na papirju! Na igrišču tega ni bilo videti. Prepričani ste lahko, da bi 'zlati' Maribor vsaj pošteno namučil Dušana Tadića, Edina Džeka in druščino. Nikakor Turki proti Štajercem ne bi odigrali dveh 'prijateljskih' tekem, v katerih je prevladoval občutek, da bi lahko dosegli gol, kadar bi se jim zahotelo. V drugi se je tako ali tako zdelo, da zgolj iščejo način, kako do zadetka spraviti Miho Zajca. Ker je pač Slovenec in bi bila to lepa nogometna zgodba …
Dogajanje na zelenici proti Fenerju je sicer zgolj prikaz vsega, kar je trenutno narobe v mariborskem klubu. Da sta športni direktor Marko Šuler in glavni trener Damir Krznar na povsem različnih bregovih, je vidno z letala. Ko prvi v klub pripelje igralca, ki se njemu zdi zanimiv, ga drugi ne da igrati. Ko drugi pri prvem doseže, da v klub pride igralec po njegovih željah, tak igralec dobiva polno minutažo, četudi je športni direktor pred tem moštvo okrepil z igralcem po svojem okusu na istem položaju. Uprava bojda ne želi športnemu direktorju odpreti blagajne, a tudi ko mu jo, se snovalec kadrovske politike pod Kalvarijo odloči, da bo največ denarja zapravil za nogometaša, ki v Mariboru ne more igrati. Takšnega, ki mu seveda zdaj, ko ne igra nič, ni v interesu prekiniti pogodbe, saj se zaveda, da takšne plače ne bo prejel nikjer drugje. V športnem delu torej škripa že na relaciji športni direktor–trener, kaj šele drugje. Še bolj pa škripa v drugih delih kluba. Večkrat smo poslušali od Uefinih predstavnikov hvalospeve na račun Maribora. Predvsem v organiziranosti kluba. Kapo so pred njim sneli evropski velikani. Evropske tekme so bile vedno organizirane na najvišji ravni, za udobje vseh na stadionu je bilo poskrbljeno. Maribor je tudi v tem pogledu kotiral zelo visoko v evropskem nogometu. A zdaj je padel tudi tukaj. V četrtek bi kaj lahko prišlo do tragedije, ko so turški navijači, sprovocirani s strani mariborskega pristaša, ki jim je ukradel transparent in z njim pobegnil na del tribune, namenjen družinam, vdrli na taisto tribuno in se je vnel množičen pretep. Morda se sliši pretirano, toda v tistem trenutku so bila ogrožena tudi življenja. Odraslih in predvsem otrok. Že ob precej manjših incidentih smo lahko brali zgodbe s tragičnimi zaključki. Maribor je tokrat na celi črti odpovedal tudi kot organizator. In ljudje v klubu, zadolženi za te stvari, bi morali dati prst na čelo in pomisliti, ali niso nemara v želji, da svoje mnenje izrazijo na drugih področjih, pozabili, kaj je njihova primarna naloga. Tudi v piar službi stvari niso takšne, kot bi morale biti. Človek bi pomislil, da se bo Maribor z uradno izjavo o incidentih odzval takoj naslednje jutro, a odziv (mimogrede, zelo mlačen) je prišel šele včeraj pozno popoldne. V upravi kluba sedijo ljudje, za katere nihče ne ve, ali sploh o čem odločajo. Novi ljudje so se v upravnem odboru pojavili čez noč, tiho, brez kakršnekoli najave. Tako kot denimo novi podpredsednik. Predsednik kluba je izginil z obličja Zemlje, poslovni direktor se že dolgo ni oglasil v katerem od medijev.
V zadnjem obdobju so se v povprečju izgubili celo navijači. Viole imajo svojo tribuno, kamor ne spustijo tistih brez članskih izkaznic. Posledica je napol prazna južna tribuna na razprodani tekmi s Fenerbahčejem … Nekoč se je mariborska veličina videla na zares vsakem koraku. Profesionalizem od glave do peta. Danes se o tem profesionalizmu pogovarjamo zgolj v teoriji. V praksi pa se nogometaši in člani strokovnega štaba vijoličastih po visokem evropskem porazu sproščajo ob glasbi z nasprotniki, pečejo koruzo v času, ko naj bi z virozo obležali doma, igrajo mali nogomet takoj po poškodbi, prihajajo na tekme, na katerih ne igrajo, oblečeni v 'civilna' namesto v klubska oblačila. In še marsikaj bi se našlo. Jasno, to so malenkosti, toda takšne malenkosti se svojčas v Ljudskem vrtu niso mogle zgoditi. Oziroma povedano natančneje: takšne malenkosti svojčas ne bi prišle v javnost. V Mariboru so se nekako zadovoljili s povprečnostjo. Navijači so včasih ob precej boljših rezultatih negodovali, klubski veljaki so zahtevali naslove. Zdaj prevladuje občutek, da so vsi skupaj vdani v usodo. Večkrat slišimo očitke iz mesta ob Dravi, da Mariborčani težko tekmujejo z bogatejšimi Celjani in Ljubljančani. A pogled na finančna poročila razkriva, da Maribor vendarle še vedno na leto zapravi precej več kot Celje ali Olimpija, zato je ta argument na zelo trhlih – če sploh – nogah. Pod Kalvarijo si bodo morali naliti čistega vina. Prenehati za svoje težave kriviti sodnike, bogate tekmece in vse preostale. Sprejeti dejstvo, da so postali mediokriteta v evropskem nogometu. In poskušati najti način, kako spet splavati iz te povprečnosti. Da se da, so ne tako dolgo nazaj že dokazali. Vprašanje je le, ali se da z obstoječo klubsko garnituro ali Maribor, kot pravi Krznar, potrebuje okrepitve. Hrvat je ciljal na igralske, morda pa se bodo morali Štajerci pozabavati tudi z okrepitvami v drugih klubskih sferah …
