NK Maribor je v mestu ob Dravi pač svetinja, Zlatko Zahović je bog, Marcos Tavares pa božji sin. Navijači vijoličastih častijo svoj klub, njegovega športnega direktorja in kapetana, v svojem čaščenju pa gredo velikokrat predaleč. Vijol'čna ljubezen je mnogokrat vijol'čna bolezen, ki se kaže v vijol'čni slepoti, včasih pa tudi kot beg v vijol'čni fantazijski svet, v katerem se mora Maribor boriti proti nasprotnikom v podobi nogometašev drugih slovenskih prvoligašev, sodnikov in funkcionarjev Nogometne zveze Slovenije. A navijače gre razumeti, saj v resnici niso nič drugačni od navijačev Olimpije, Reala ali Barcelone. Precej večji problem nastane, ko vijol'čna ljubezen, pardon, bolezen, napade glavnega trenerja moštva, človeka, ki bi moral znati realno presojati stanje.
Da Darka Milaniča na novinarskih konferencah po tekmah ne gre jemati resno, sem se že navadil. Karkoli se zgodi, kakršenkoli je rezultat, Primorec bo pač vrtel eno in isto ploščo: "Igrali smo dobro, bili smo boljši, dominirali smo. Nismo imeli sreče. Morala je bila na visoki ravni. Blablabla." Od njega slišati, kako zanič je bila njegova ekipa, kako amatersko je izpadel Marko Šuler pri prejetem zadetku, kako se je še bolj amatersko odzval Luka Zahović pred tekmečevim golom, kako je za*ral, ker je na klopi pustil Dareta Vršiča ali kakršnokoli podobno kritiko na svoj račun ali na račun svojih igralcev, je nemogoče. Dobro, takšno držo lahko razumem. Človek pač ne želi kritizirati svojih varovancev, niti ne želi kritizirati sebe. Sprejemljivo. Ne morem pa razumeti, kako lahko za poraz z Domžalami okrivi sodnike. Izključno sodnike. Kot da so bili oni tisti, ki so Šulerju rekli, naj poda žogo naravnost v noge Vetrihu, kot da so oni Zahoviću prepovedali, da zabije gol z enega metra. In kot da so oni Milaniču ukazali, da mora Vršiča pustiti na klopi.
Neizpodbitno dejstvo je, da so sodniki na tekmi Maribor – Domžale naredili velikansko napako, ko niso izključili Gabra Dobrovoljca. A bilo je pri izidu 0:2, do konca pa je ostalo deset minut igre. Res težko kupim stališče, da bi iz tistega prostega strela vijoličasti dosegli zadetek, nato pa bi z igralcem več zabili še dva in zmagali. Da bi ena sama izključitev kar naenkrat prebudila do takrat obupne Milaničeve varovance in jih popeljala do zmage … Dobro, mariborski strateg sicer trdi tudi, da bi morali sodniki razveljaviti drugi gol Domžal zaradi prepovedanega položaja, toda tudi če je bil Ibraimi ob oddaji žoge za mišjo dlako pred mariborsko obrambo – pa nisem prepričan –, je bil edini in izključni krivec za drugi prejeti gol Šuler s svojo neumnostjo. In ne sodnik, nikakor ne sodnik.
Zanimivo, kako hitro je Milanič pozabil na velikansko napako v njihovo korist na tekmi z Rudarjem, ko so sodniki dosodili prepovedani položaj knapa, čeprav so bili pred njim vsaj trije vijoličasti. Še bolj zanimivo je, kako hitro je Primorec pozabil na svoje besede po tekmi z Velenjčani, ko je o sodnikih dejal, da se "na koncu vse poravna." "Kar je preveč, je preveč!" se je po obračunu z Domžalami na sodnike odkrito spravil Milanič. Da, ti so na tekmi z Aluminijem konec res odpiskali minuto prehitro, morda so jih na isti tekmi okradli tudi za enajstmetrovko. Da, na dvoboju z Domžalami niso izključili tekmečevega branilca in morda niso dosodili prepovedanega položaja. Toda izključni krivci za le pet osvojenih točk na prvih štirih tekmah niso možje v rumenem, črnem ali modrem, pač pa možje v vijoličastem. Na čelu s trenerjem. In Milanič bo moral to čim prej spoznati. Če sam ne bo že danes ugotovil, da so on in njegovi varovanci krivi za katastrofalen uvod v spomladanski del sezone, če si ne bo nalil čistega vina in začel delovati v dobrobit kluba, ne samo zato, da bi zadovoljil želje svojega šefa, potem bo moral še drugič v treh letih naslov prvaka prepustiti večnim rivalom. In za to ne bodo krivi ne Mandarić, ne Bišćan, ne nogometaši Olimpije in še najmanj sodniki …
