Številni novinarji so pisali svoje prispevke, ne nazadnje je ravno tam nastajala tudi ta kolumna. Ali bolje rečeno, rojevala se je ideja zanjo. Oborožen z mobilnim telefonom je pristopil in me vljudno povprašal, ali lahko odgovori na moje vprašanje. Na tisto vprašanje, ki sem mu ga postavil na uradnem delu novinarske konference in je bilo povezano s sojenjem Damirja Skomine.
"Koliko je na končni razplet obračuna vplival glavni sodnik?" je bilo vprašanje, na katerega primorski strateg ni želel odgovoriti. Oziroma je dejal, da mi bo odgovoril kasneje, ko si ogleda videoposnetek. In je prišel, na mobilnem telefonu je imel posnetek padca Mitje Vilerja v kazenskem prostoru Olimpije, ko ga je zrušil Kenan Bajrić, ga zavrtel in samo kratko dejal: "Vidite, bil je 'penal'. To je moj odgovor." Milaničeva poteza je bila navdušujoča, novinarji takšnih potez nismo vajeni in zagotovo je mariborski strateg v mojih očeh dobil precej pozitivnih točk za briljanten odgovor, podkrepljen z dokaznim gradivom.
A lagal bi, če bi rekel, da je Milanič pozitivne točke zbiral tudi na uradnem delu novinarske konference. Ker jih ni. Prav nasprotno. Devetinštiridesetletni Izoljan je po izpadu proti Olimpiji, ki mora biti glede na vse dogodke iz spomladanskega dela sezone označen vsaj za manjšo katastrofo – vsaj po prvenstvenih predstavah Ljubljančanov sodeč, saj se zdi, da v tem trenutku ne morejo v prvenstvu premagati niti 'mrtve krave' –, ponovil svoje besede iz tekme s Krškim. In iz tekme s Koprom. Torej iz dveh dvobojev, na katerih Mariborčani niso zmagali. Takrat je Milanič razlagal, kako fantastično je igralo njegovo moštvo, koliko boljši od svojih tekmecev so bili njegovi varovanci in kako je pravi čudež, da niso zmagali. Tudi včeraj je bilo podobno. Vnovič je bila mariborska igra fenomenalna, vnovič so bili vijoličasti "do šestnajstmetrskega prostora fantastični", še enkrat so si Štajerci »pripravili ogromno priložnosti« in tudi tokrat je "prav neverjetno, kako Mariboru ni uspelo zmagati."
Milaničeve besede so postale vzorec, ki se ponavlja. Maribor remizira, njegov trener pa govori o fantastični igri svojih varovancev. Spet in spet. In spet. Vse skupaj spominja na tisto urbano legendo o kultnem voditelju nekdanje skupne države Josipu Brozu Titu in njegovem lovskem pohodu ter streljanju rac. Saj veste, tisto, ko Tito strelja in strelja v leteče race, pa niti ena ne pade na tla, njegov oproda pa mu z vznesenim tonom govori: "Vidite, gospod predsednik, mrtve race, a letijo." Tako so videti zadnje novinarske konference ob neuspehih vijoličastih, ki so v zadnjem času zares zapadli v rezultatsko krizo, a imajo to srečo, da so njihovi tekmeci še v precej slabši formi.
Da, strinjam se z Milaničem, da je bilo njegovo moštvo do vodilnega zadetka Olimpije – ki je Mariborčane popolnoma presekal – boljši tekmec. Kar je bilo povsem pričakovano, navsezadnje so vijoličasti morali napadati. Strinjam se tudi z njegovo opazko, da so si Štajerci v prvem polčasu pripravili nekaj lepih priložnosti, ki bi jih morali izkoristiti. Pri tem imam v mislih predvsem priložnosti Marcosa Tavaresa in Luke Zahovića. Toda nikakor se ne morem strinjati z njegovo trditvijo, da so Mariborčani igrali fantastično. Po golu Ljubljančanov so trinajstkratni državni prvaki razpadli. Dobro, morda niso takoj razpadli – to se je zgodilo šele po tem, ko je Milanič popolnoma nelogično ter precej naivno v igro poslal še Bajdeta in je bila mariborska postavitev nekako videti 2-0-8 ali v najboljšem primeru 2-2-6 –, ampak vsekakor so igrali precej – mlačno. Od mariborskega trenerja tako opevanih priložnosti v drugem polčasu sploh ni bilo, če odštejemo poskuse od daleč. Tudi zadetek Dina Hotića ni prišel po priložnosti Maribora, temveč po fantastičnem strelu od daleč nizkoraslega vezista …
Resnica je precej drugačna od tiste, ki nam jo je poskusil servirati mariborski trener: Olimpija je Maribor izločila na podoben način, na katerega so vijoličasti v zadnjih letih prihajali do odličnih evropskih uspehov. S filozofijo cilj opravičuje sredstva. S filozofijo branjenja in čakanja na eno redkih priložnosti. Ker ena pač pride. Vedno. Angleži bi rekli, da so Štajerci dobili dozo svojega zdravila. Seveda pa bi se morala Milanič in druščina pod Kalvarijo povprašati, kako je sploh mogoče, da sta se lahko znašla v takšnem položaju. Kako je možno, da je Olimpija sploh prišla v priložnost, da z organiziranim branjenjem pride v finale državnega pokala. Glede na spomladanske dogodke bi morali Mariborčani svojim večnim rivalom prvi direkt zadati v Stožicah, s krošejem pa jih na tla spraviti v Ljudskem vrtu. A jim ni uspelo. Direkt je zgrešil zeleno-beli obraz, kroše pa je bil premlačen, da bi Olimpijo zamajal, kaj šele podrl.
Mariboru se je še enkrat maščevala aroganca. Aroganca, ki smo jo lahko videli na novinarski konferenci pred prvo polfinalno tekmo, ko je Zlatko Zahović ob izklopljenih mikrofonih pripomnil marsikatero pikro na račun večnih rivalov. Aroganca, ki je bila še kako vidna po doseženem prvem golu v Stožicah, ko so vijoličasti pomislili, da je Olimpija mrtva. Aroganca, ki so jo izžarevali Zahović s tistim – zdaj ga lahko tako označimo – precej nespretnim manevrom na klubski spletni strani kakšno uro pred novinarsko konferenco pred povratnim polfinalnim dvobojem, Milanič z napovedjo popolne ofenzive od prve minute in igranjem s tremi napadalci ter Tavares z napovedjo doseženih več zadetkov mariborskega napada.
Zato ne. Maribor ni izpadel zaradi Damirja Skomine – čeprav je glavni delivec pravice vsekakor storil napako, ker ni dosodil najstrožje kazni za vijoličaste –, niti ni izpadel zaradi odlične igre Olimpije. Izpadel je popolnoma po svoji krivdi. In to si bo moral priznati tudi Milanič. V nasprotnem primeru bomo še naprej spremljali streljanje mrtvih rac mariborskega trenerja, ki kar ne bodo želele pasti na tla.
