Vseeno mi je, ali so ga povabili najbolj srčno in iskreno, pa je povabilo zavrnil, ker so mu bile stvari jasne - ker je vedel, kako bo, če se prikaže v Biljah. Vseeno mi je, ali so ga povabili s figo v žepu in se je udeležbi odpovedal že zaradi tega. Vseeno pa mi je tudi, če ga sploh niso povabili na fantastičen, edinstven spektakel, na katerem je Aleksander Čeferin zbral velikane svetovnega nogometa in praktično vse zaslužne nekdanje slovenske nogometaše.
Karkoli je že bil neposreden razlog, dejstvo je, da najboljšega slovenskega nogometaša vseh časov in najbolj izpostavljenega nogometnega delavca na Slovenskem, Zlatka Zahovića, ni bilo na dogodku, na katerega bi sodil po vsaj ducatu kriterijev. In dejstvo je, da ob njegovi odsotnosti nihče ni mogel biti zares presenečen, hkrati pa se je kar samo od sebe prikradlo bridko razočaranje. In to le nad enim spoznanjem, ki je udarilo tako zelo močno, da bi težko močneje.
Verjetno je res, da lahko kultni Zaho po telefonu pokliče večino udeležencev sobotne ekshibicijske humanitarne tekme, se z njimi najbrž tudi dobi in kramlja. Kdo ve, morda je med njimi celo kakšen evropski prvak, ki je športnemu direktorju Maribora dejal, da je bila tista znamenita »te ni nič izučilo« tiskovna konferenca genialna. A bolj kot karkoli od tega je res, da se Zlatko ne more pojaviti na tovrstni javni prireditvi, če se ne zgodi v ozkem okrožju Maribora in če je s skrbno izbranimi gosti ne organizira sam.
Od predsednika Uefe, prek skupka nekaterih udeležencev, do mnogih ljudi na tribunah je bilo v Biljah preprosto preveč takih, ki so z veseljem pozdravili vse goste, težje pa bi javno pozdravili slovitega funkcionarja vijoličastih. V popolnem nasprotju z gospodi, ki so se v soboto zabavali na zelenici, je nujna odsotnost človeka, ki gospod nikoli ni bil, njegov največji življenjski in človeški poraz. Sploh ker bi bil bog v svojem okolju lahko tudi, če bi se na takih dogodkih smel pojaviti, gledati v oči in segati v roke.
