Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Gospod Katanec, tu je globoko opravičilo

Niti na misel mi ni prišlo, da bi ga klical.

Čeprav po novinarski plati vsekakor drži, da bi mnenje donedavnega selektorja o imenovanju novega šefa strokovnega štaba slovenske izbrane vrste nedvomno zanimalo naše bralce in nasploh slovensko javnost, sem – morda malce neprofesionalno – dal prednost drugim vidikom. Nisem znan kot ponosen človek, a toliko ponosa vendarle premorem, da ne bi šel zavestno v nekaj, kar bi mi zanesljivo prineslo ponižanje.

Da, pod točko ena Srečka Katanca v zadnjih dneh nisem poklical zato, ker resnično ni bil moj namen – še več, temu sem se želel na široko izogniti – nekdanjemu ljubljencu slovenskih množic ponuditi priložnost, da bi si kakorkoli dajal duška. Izjave tako ali tako ne bi dal, to je jasno, bi mi pa zagotovo v svojem slogu povedal vse o tem, zakaj z mano in z nami (torej z vsemi novinarji našega časnika) ni želel govoriti že več zadnjih let.

Našla bi se še kakšna točka, vključno z neizpodbitnim dejstvom, da kljub drugačnemu prepričanju mnogih nimam nikakršne želje po onaniranju na tujo nesrečo, a zakaj bi vas prepričeval o tem, da mu nisem želel povzročiti dodatnega nelagodja. Ostanimo pri tem, da nisem dovolil, da bi ga on povzročal meni. Kajti gotovo bi jo moja malenkost odnesla še precej slabše, kot jo je kolega s Sportala, ki je spevno telefonsko številko z večjo mero profesionalnosti zavrtel, jih malce dobil po nosu in Sloveniji posredoval pričakovano sporočilo.

Da Katanec ne bo govoril, dokler se mu ne opravičimo. Povedal je, da ne bo govoril (tak nesmisel ni zanj pač nič nenavadnega), dokler ne dobi opravičila, ki si ga je bojda zaslužil na svoji poti do nadvse neslavnega slovesa od stolčka selektorja naše izbrane vrste. Ni povedal, kako natanko si je opravičilo zamislil in kdo vse bi moral biti avtor. A čeprav sem se razen klica v teh dneh želel izogniti tudi kakršnemukoli resnejšemu in obširnejšemu ukvarjanju z že pozabljeno selektorsko komedijo zadnjih petih let, se počutim izzvanega.

Ne vem, ali je pričakoval opravičilo na domu, v njegovem lokalu iz 'kapo dol' časov, s telegramom ali v uradnem listu. V vsakem primeru se mi zdi primerno, da se – opravičilo namreč – zgodi tam, kjer se je zgodila ogromna večina tistega, kar mi in nam je zameril v zadnjih letih. Torej v tej obliki, na teh straneh. Kajti naj se razumemo, vsekakor ima prav, v tednih od njegovega težko pričakovanega in komaj dočakanega slovesa se je zgodilo toliko, da si globoko opravičilo resnično zasluži.

Če nič drugega, se mu moram opravičiti, ker sta brez svojega nogometnega posla ostala njegova zvesta energijska spremljevalca, ki ju je v zadnjih letih lepo dodatno nahranil in ki sta slovenski reprezentanci prinesla toliko dobrega. Toliko pozitivne energije, toliko nasmejanih obrazov, toliko borbenih predstav na energijsko natančno pregledanih stadionih in pod črto toliko uspehov. Počutim se krivega, ker sem njuno skrivnostno delovanje kot prvi predstavil slovenski javnosti, ju kritiziral, se občasno celo malce ponorčeval.

Ni dvoma, jaz sem tisti, zaradi katerega se je bil novi selektor Tomaž Kavčič prisiljen odločiti, da se bo zakonskemu paru Energija pri svojem delu odpovedal. Opravičujem se, pripravljen sem živeti s posledicami in pripravljen sem vsaj delno odgovarjati za to, če bo ob naslednjem gostovanju kakšen stadion z bajalico pregledan in pripravljen slabše, kot sta bila, na primer, stadiona v Glasgowu in Trnavi. Pa ne samo Katancu, opravičujem se tudi gospodu in gospe Energija, kajti v časih, v katerih ljudje vse težje dajejo denar tudi za tiste najpomembnejše stvari, izpad spodobnega stalnega dohodka ni mačji kašelj.

Počutim se krivega in predstavljajte si, kako zelo krivega bi se počutil šele, če bi mi uspelo tisto, kar sem si dejansko želel in kar sem si z vso pokvarjenostjo svoje duše tudi zastavil za cilj. Predstavljajte si, kako bi se moral šele opravičevati, če bi se Katanec moral posloviti že prej – pri čemer sem vztrajal in k čemur sem pozival –, tako da ne on ne njegova podnajemnika ne bi uspeli v žepe pospraviti vse do zadnjega evra. Še dobro, da je zmogel toliko poguma ter zdržal do konca ob žvižgih polpraznih tribun in kljubovanju medijskemu pritisku.

Prav tako se opravičujem – Katancu in vam –, ker prva tiskovna konferenca novega selektorja ni bila niti približno tako spektakularna, kot so bili nastopi njegovega predhodnika. Ni bilo nesmislov, ni bilo nerešljivih rebusov, ni bilo lova na čarovnice, ni bilo nerazumnih in nerazumljivih besednih tvorb, ni bilo morja protislovij, ni bilo čistih izmišljotin, ni bilo obtožb brez vsakršne realne (morda zgolj energijske) osnove. In še nekaj: že zdaj je jasno, da bo tako v prihodnje. Kakšna muka, kakšna groza in strah.

Kar naenkrat smo se znašli v dolgočasnem primežu artikuliranega gospoda, ki govori preudarno, zbrano, smiselno. Ki jasno ve, kaj je treba storiti, in kaj pomeni, če to ne bo storjeno. Ki ne ponižuje – in gotovo tega tudi nima v načrtu – novinarjev, javnosti, lastne reprezentance in lastnih nogometašev. Hm, morda pa je ravno zato Katanec z zadnjim nastopom v vlogi selektorja naredil vse za to, da bi Kavčičevo imenovanje čim bolj otežil, ob tem pa v najbolj nehvaležen položaj spravil novega selektorja, predsednika nogometne zveze in – za nameček – predsednika Uefe.

Tudi oni bi se mu morali opravičiti, a na to ne morem vplivati, lahko le nadaljujem svoje opravičilo. Oprostite tudi, ker je že zdaj jasno, da bomo v novem kvalifikacijskem ciklu dobili več in boljše, kot smo dobili v prejšnjem. Da, vnaprej je jasno. Obup, kajneda? Tako zelo brez zveze, da eno opravičilo verjetno sploh ni dovolj. Le kdo si želi kvalifikacij, pred katerimi je kristalno jasno, da ne moremo biti slabši od Katančevega četrtega mesta in da bomo vsi skupaj zagotovo boljši, ker preprosto ne more biti takšnih zdrah, takšnega cirkusa, takšnih nesmislov, takšnega razdvajanja.

Mimogrede, ko smo pri slednjem, bi se moral opravičiti tudi novi selektor, ker je sinoči obiskal Maribor in si ogledal tekmo lige prvakov. Fuj, sram ga bodi. Tako kot bi ga moralo biti sram, ker si je postavil jasen cilj – uvrstitev na evropsko prvenstvo – in ker je dal brez zadržkov vedeti, da ta slovenska reprezentanca to zmore. Oziroma da bi morala. Pa ne samo to, za nameček je v popolnem nasprotju z dosedanjimi navadami zagotovil, da se v primeru neuspeha ne bo skrival za slabimi izgovori v podobi poškodb, neigranja v klubih, prekratkih priprav. Le kje je sploh slišal za take izgovore? Nezaslišano.

Veste, kaj, gospod Katanec, šel je tako daleč, da ga ne bom čakal. Ne morem ga čakati. Moram se opravičiti tudi v njegovem imenu.

Značke: kavčič , katanec