Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Olimpijina zmaga, Mandarićev poraz: Nazaj v predpreteklo prihodnost

Če sem dovolj dobro spoznal način delovanja in razmišljanja Milana Mandarića, si drznem verjeti, da ga v sredo zvečer ni bilo sram biti zelo zadovoljen sam s seboj.

Da se je brez sramu ponosno dvignil s svojega sedeža na častni tribuni stožiškega stadiona, pogledal na zelenico, na kateri so z navijači rajali njegovi nogometaši, in si brez slabe vesti mislil: »Zadel sem v polno.« Morda je celo prhnil navzdol proti novinarskim sedežem, češ, kritizirajte zdaj, ko je jasno, da sem imel popolnoma prav. Če sem ga dovolj dobro spoznal, je naredil vse to. In če je naredil vse to, potem se ne bi mogel bolj motiti, ne bi mogel biti bolj zaslepljen in bolj zagledan vase.

Nihče s treznim pogledom na dogajanje v ljubljanskem klubu namreč v priborjeni sredini zmagi Olimpije nad Mariborom ni videl dokaza, da z nerazumno serijskimi trenerskimi menjavami in z rednim odpuščanjem vsakogar, ki – s kančkom pretiravanja – ne zmaga ob prvi mogoči priložnosti, prideš do želenega cilja, do želenega uspeha. Daleč od tega. Prej je bila dokaz, da s takim početjem ne prideš nikamor in da je zgrešeno tako zelo, da bolj ne bi moglo biti.

Se sliši nelogično? Potem premislite o tem, kakšna Olimpija je v sredo pritekla na igrišče, kdo je zanjo igral, kako je igral in kdo jo je vodil s klopi. Bolj kot boste razmišljali, bolj vam bo jasno, da ni šlo za poklon početju klubskega vodstva, temveč za zaušnico in dajanje prav vsem tistim, ki so se ob cirkusu zadnjih mesecev držali za glavo, z njo zmajevali ter dogajanje obsojali. Še več, predstava zeleno-belih in sijajen preobrat za prednost z 2:1 po prvi polfinalni tekmi sta pravcati spomenik absurdnosti vsega, kar je bilo tako zelo narobe v zadnjih tednih in mesecih.

Olimpija v sredo ni blestela, kaj šele da bi letela po igrišču. To ni bila ekipa, v kateri bi se končno uigrale pompozno napovedovane zimske okrepitve in v kateri bi se končno našel trener, ki bi znal iz njih iztisniti ves neskončen potencial. To ni bila ekipa, ki bi se norčevala iz Luke Elsnerja in Marijana Pušnika, češ da nista niti približno zmogla tega, kar se je kar naenkrat zgodilo. Zmaga nad Mariborom ni bila točka, na kateri bi se končno zložili vsi koščki sestavljanke, ki se jo je Mandarić lotil z odstavitvijo Nenada Protege in s ponovnim zaupanjem Ranku Stojiću.

Bila je točka, na kateri se je ta sestavljanka dokončno podrla in na kateri je bilo treba začeti znova. Še več, zgolj vrnitev na izhodišče začetka sezone ali njene prve polovice ne bi zadostovala, zaradi objektivnih okoliščin je bila tudi nemogoča. Olimpija se je, hote ali nehote, morala vrniti še bolj nazaj, še bolj h koreninam. Da bi pred seboj zagledala brlenje luči vsaj približno svetle prihodnosti, se ni vrnila zgolj v preteklost, vrnila se je v predpreteklost.

Veliki junak z dvema zadetkoma ni postal eden od dvomljivih Stojićevih nakupov, temveč Protegova okrepitev. Za nameček odpisana okrepitev, ki je zgolj po spletu okoliščin preživela zimsko čistko. Pred preobratom v zaključnih minutah je velik del tekme korak z Mariborom držal še bolj odpisani, donedavnega celo suspendirani Afričan s številko deset. V udarni enajsterici se, pomislite, ni znašel niti en zimski novinec v zmajevem gnezdu. Okej, drži, nekaj jih je imelo smolo s poškodbami in pred zmagovito končnico sta na igrišče stopila tako Alexandru Cretu kot Dino Štiglec, toda simbolika je vseeno izjemna.

Pa ne samo simbolika, tudi dejanska vrednost in dejanski pomen sta velikanska. Kako ne bi bila, ko pa je Maribor premagala jesenska Olimpija, celo zelo oslabljena jesenska Olimpija. Pomislite, kaj bi šele bilo, če bi bili zraven vsi tisti, ki so v sumljivih okoliščinah morali oditi in narediti prostor Stojićevi falangi novincev. V najlepšem pomenu tega izraza je bila to malodane Praolimpija z omenjenimi koreninami, ki so zdravo rasle precej pred zimskim masakrom. Nekatere iz Protegovega poletnega delovanja, nekatere iz lanske sezone, nekatere še od precej prej. Predvsem ena.

Predvsem tako imenovani začasni trener Safet Hadžić, ki ima v tej zgodbi prav posebno vlogo. Luka Elsner je bil neposredna Stojićeva žrtev; primoran uporabljati povsem razčef... zasedbo s tistimi tolikokrat omenjenimi novinci nikoli ni imel pravih možnosti za poklicno preživetje. Marijan Pušnik je bil napaka v vseh pogledih, kajti takoj je bilo jasno, da bodo njegovo precej lakomno vrnitev v klub z ogorčenjem sprejeli tako vedno bolj nervozni navijači kot nogometaši.

Stvari so šle celo tako daleč, da se je pretekli konec tedna v Kidričevem zdelo, kot da za koroškega stratega nihče noče ne navijati ne igrati. Kaj pa je bil Hadžić? Oziroma kaj je? Mandarić se z njim ne more hvaliti; verjetno tega ne prizna niti sebi, a je dejstvo. Bil je odločitev v trenutkih predsednikove vdanosti v usodo; nekako v slogu »Saj je vseeno, vse je šlo k hudiču, pa daj ti!« Pušnik v njem ni videl niti glavnega kandidata za pomočnika, Mandarić prav tako ne, nekje vmes odstavljeni Stojić zanj verjetno sploh ni nikoli slišal.

A ko je resnično vse šlo k hudiču, so ga brezvoljno vrgli v vodo. Kaj v vodo, v gnojnico. Brez rešilnega pasu, brez maske, brez položaja vredne plače (kaj šele dohodka na ravni prejšnjih trenerjev) in brez resnega zaupanja. Verjeli so, da več tako ali tako ne more iti narobe, in niso pričakovali, da gre toliko stvari čez noč lahko prav.

Morda ni naključje, da Hadžić že nekaj časa velja za strokovnjaka, na videz na las podobnega doktorju Emmettu Brownu, legendarnemu liku iz filmov Nazaj v prihodnost. Saj veste, tistemu liku, ki ga je tako sijajno upodobil Christopher Lloyd in ki je naokrog po času pošiljal Martyja, lik tedaj še rosno mladega kanadskega superzvezdnika Michaela J. Foxa. Šalo na stran, a ravno Hadžić v največji meri predstavlja tisti skok v predpreteklost in hkrati lepšo prihodnost.

Hote ali nehote je vodenje ekipe v roke dobil človek iz nekih drugih časov, ki čuti ta klub, ki čuti njegove igralce, ki čuti navijače, ki čuti mesto in njegovo nogometno zgodbo. In čeprav se vsekakor moramo pogovarjati tudi o tem, da je povlekel nekaj vse prej kot zanemarljivih tehnično-taktičnih potez ter da je sredino tekmo tudi zelo dobro vodil, se je še bolj in še glasneje treba pogovarjati predvsem o nečem drugem.

Pod njim in zanj so nogometaši prišli na igrišče z dvignjenimi glavami; kot da se jim v preteklih tednih ne bi zgodilo vse tisto … (besede rajši ne bomo zapisali), ki je odmevalo celo zunaj naših meja. Prišli so pripravljeni začeti znova, gristi travo in z nohti kopati globoko. Do korenin. Niso odigrali nepozabno, daleč od tega, so se pa nepozabno borili in bili pod črto srečanja za to bogato nagrajeni. Z zmago nad večnim rivalom, z možnostjo boriti se za finale in lovoriko, s prižgano iskrico vere ter s povsem prebujenimi, še na začetku tekme precej apatičnimi navijači.

Tisti, ki so prišli, in tisti še bolj številni, ki so ostali doma, so končno spet začutili vse tisto, kar jim je v preteklih mesecih nekdo vzel za svoje potrebe. To je njihova zmaga, to je zmaga njihovega nezadovoljstva, zmaga uporniške javnosti, zmaga medijskih (vključno z našimi) kritik. In v resnici je to Mandarićev poraz, iz katerega se lahko veliko nauči, da bi bile morebitne naslednje zmage tudi njegove.

;