Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Ves absurd Mandarićeve Olimpije: Povej, Jože, kako dobre so ribe

Ne samo da me nova vrnitev Ranka Stojića k Olimpiji ne bi presenetila, zlahka si jo predstavljam. Še več, po videnem v zadnjih mesecih si v zvezi s tako imenovanim zmajevim gnezdom brez težav in brez kančka znanstvene fantastike predstavljam karkoli.

Pa nisem ravno človek, ki bi imel bujno domišljijo; ob raznih Harryjih Potterjih, Gospodarjih prstanov in Igrah prestolov zgolj odmahnem z roko, ker se ne morem prebiti skozi prvo plast povsem izmišljene (sicer briljantno izmišljene, to moram priznati) traparije. Nerealnost težko prenašam, Stojićeva vnovična vrnitev v naročje aktualnega slovenskega prvaka pa bi bila vse kaj drugega. Tretjič v vlogi športnega direktorja tako ali tako, v prav tako že videni vlogi podpredsednika enako, a tudi v kakšni povsem novi, na katero morda še niste pomislili. Zlahka in brez trohice izmišljevanja ali nerealnosti si predstavljam novo tiskovno konferenco v enem od tistih lepih salonov prestižnega ljubljanskega hotela, v katerem smo člani nogometnega uredništva edinega slovenskega športnega dnevnika v zadnjem poldrugem letu preživeli več časa kot na obiskih pri ljubečih starših.

Zlahka si predstavljam Milana Mandarića, kako priznava, da je bila napaka odpustiti Stojića, potem ko ga je bila napaka odpustiti prvič in potem ko je prvo napako priznal ob drugem imenovanju. Saj sploh še ni tako zapleteno, kajneda? Kakorkoli, niti malo me ne bi presenetilo celo, če bi Srb iz Bosne tokrat uspel prepričati Srba iz hrvaške Like, da je najbolje, če v tretjem mandatu (četrtem, če štejemo preskok z mesta podpredsednika na mesto športnega direktorja) prevzame vlogo glavnega klubskega kuharja.

Verjetno bi predstavitev v eni od tistih omenjenih soban šla približno takole … »Našli smo zmagoviti recept. Vse doslej so bile napake, Stojić v vlogi kuharja pa je zadetek v polno. Spoznali smo, da največji klubi delajo predvsem na področju prehrane in Ranko ima pri tem sijajne ideje,« bi, si predstavljam, na kratko začel Mandarić, nato pa po stari navadi predal besedo še enemu v nizu svojih (bodisi novincev bodisi povratnikov) izbrancev. »Ne vem, zakaj to potezo kritizirate vnaprej. Počakajte nekaj tekem, nato bom jaz vam postavljal vprašanja. Take diete še niste videli. Sam bom lovil ribe zanjo in takih rib v Sloveniji še niste imeli. Ko bo Srečko Katanec poskusil te ribe, jih bo takoj začel loviti za reprezentanco. Pripravljene pa bodo, kot v vaši državi niso bile še nobene. Kar naj predsednik pove, kako dobro bodo pripravljene. Ali pa Jože (naključno ime, kajti niti predstavljam si ne, kdo bo takrat na vrsti za trenerja, op. p.), kar vprašajte Jožeta. Daj, Jože, kar povej jim, novinarjem. Da o zelenjavi z vrta, kakršnega še niste videli, sploh ne govorim,« pa bi, si predstavljam, svoje nove naloge pompozno napovedal nekdanji športni direktor in nekdanji podpredsednik in nekdanji športni direktor.

Ob tem vprašanja naših novinarjev seveda ne bi bila dovoljena, ker smo si tako potezo drznili označiti za tvegano in dopustili možnost, da bi se, kot že mnoge pred njo, izkazala za zgrešeno. Zelo nezaželene pa bi bile tudi kakršnekoli druge provokativne opazke, pri čemer bi verjetno vsako pretirano spuščanje v (ne)razumnost odločitev pripeljalo do kakšne grožnje s sodiščem. 

V normalnem svetu bi zdaj, ob vstopu v nov odstavek, zapisal tisto ne najbolj domiselno in pogosto zlorabljeno krilatico 'šalo na stran'. Na tem mestu je seveda ne bom, kajti Olimpija je od normalnega sveta že nekaj časa oddaljena nekaj galaksij. Pa tudi zato je ne bom, ker če ste se ob predhodnih vrsticah nekoliko nasmejali, se vam to zagotovo ni zgodilo zato, ker bi imel vaš kolumnist tako dober smisel za humor. Po navadi so pač najbolj smešne stvari, ki so najbližje absurdu in hkrati čisti resnici. Zdaj pa pač ne more biti več nobenega dvoma o tem, da je Olimpija postala natanko taka stvar. Marsikomu ni bilo všeč, ko smo tak scenarij zgolj ponujali kot enega od mogočih. Marsikomu ni bilo všeč, ko smo zastrigli z ušesi ob popolni zimski prenovi ekipe s prihodom kopice dvomljivih predstavnikov nogometnih združenih narodov in si znali predstavljati, da bi tako početje lahko pripeljalo tudi do manjšega poloma.

Zdaj je jasno, da smo se motili zgolj pri velikosti poloma. Pet tekem, štiri poraze, eno osvojeno točko, enega zamenjanega trenerja in enega odstavljenega športnega direktorja pozneje priznamo, da tako epskega nismo znali predvideti. Potencialni manjši polom je postal dejanski velikanski, tudi špekuliranje o morebitnih krivcih za morebiten neuspeh pa je postalo odločno kazanje s prstom na dejanske krivce za dejanski debakl. Tako velik, da se v združenju štajerskih optimistov z imenom Optiviola tolčejo po glavi, ker je ob sklepanju stav pred spomladanskim delom prvenstva še sam predsednik društva predvidel »zgolj« osem točk mariborskega naskoka, vsi ostali pa še kakšno manj.

Šalo na stran (da, tokrat da), v Mariboru se na pragu zlahka osvojenega naslova seveda vse prej kot tolčejo po glavi, medtem pa v prestolnici nobeno ogorčenje ne more biti pretirano. Le kako bi lahko bilo, ko pa je zeleno-beli zimski projekt stoletja, ki je točkovno izenačenost z vijoličastimi imel za nevredno žlahtnega zmajevega pečata, ekspresno pridelal grotesknih ducat točk zloveščega minusa. Pošteno bi se morali namučiti, da bi kjerkoli na svetu našli projekt, ki bi tako zelo zabredel in bil pri tem tako zelo podoben cirkusu. Morda smo prvič s to oznako pretiravali, morda so prvič pretiravali navijači, zdaj pa s tem poimenovanjem tvegamo le zato, ker bi se kakšne resne ustanove tipa Moira Orfei ali Cirque du Soleil lahko upravičeno počutile užaljene. Razen tega, da zelenice na stožiškem stadionu ni zamenjala z vaterpolskim bazenom, si je Olimpija privoščila vse mogoče neumnosti, in prej kot si bo to priznala sama ter glasno priznala vsem nam, bolje bo za njeno prihodnost.

Prej kot bo nepreklicno vedela, kakšna neskončno zgrešena kombinacija Monty Pythona in Dvanajstih ožigosanih je bilo zimsko kadrovanje. Prej kot bo vedela, kakšna blodnja je bila po dveh tekmah s tako vkup spacano zasedbo odpustiti Luko Elsnerja, češ da ni pravi za vodenje domnevnega skupka šampionov. In prej kot bo vedela, kakšna zaslepljenost na meji norosti je bilo prepričanje, da se bo nekoč nagnani Marijan Pušnik vrnil, pogoltnil ponos, se umetelno nasmejal in preprosto nadaljeval na tisti najvišji točki predlanske jeseni. Predvsem pa si, nam in vam mora to priznati ena oseba. Če ne bo, navijačem Olimpije ne more pomagati niti bog poljubne veroizpovedi. V pričakovanju novih tiskovnih konferenc, vrnitve Rodolfa Vanolija, rasističnega odpustka Marku Nikoliću, nove Stojićeve vloge, morda še enega Elsnerjevega poskusa, Pušnika 3.0, novih zvezdnikov Milana in kdo ve česa ter koga vse še.

;