Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Luka, izberi Španijo. Mi si te ne zaslužimo!

Počutim se slabše kot grozno.

Recite temu pokroviteljstvo, recite temu seksizem, recite temu očetovski nagon nočnega pisca z enim ušesom pri stokanju 18-mesečnice. Recite temu, kakor hočete, a s prsti na tipkovnici se mi trga srce, ko vem, da bo ta zapis na tak ali drugačen način zanesljivo prišel do ljubke Janje Garnbret, do njenih staršev, do prijateljev, sorodnikov, navijačev. In jih prizadel.

Veliko bi dal, da bi se temu lahko izognil ter da bi zadevo bilo mogoče storiti drugače. Toda moja prepričanja in načela so premočna, v duhu poklicnega poslanstva pa jih moram spraviti na svetlo po tej poti. Ni druge. Janja bo užaljena, ona ali kdo on njenih morda celo več od tega, gotovo se bo našel tudi kdo, ki mi bo preklel živo in mrtvo rodbino. Razumem vse in za vse mi je izredno žal; še najbolj zato, ker gre za nadvse simpatično dekle, za sijajno športnico, za prekrasno mladenko, vajeno garanja, odrekanja, mukotrpnega prizadevanja za vsak meni (in se marsikomu) nepredstavljiv centimeter tistih strah zbujajočih plezalnih smeri.

Veselim se njenih uspehov, veselim se njenih malodane zagotovljenih odličij v novem olimpijskem športu. Ima moj poklon in vsi ljudje, ki jo obkrožajo, ga imajo prav tako. Občudujem jih in nadvse spoštujem, vendar nikakor ne morem mimo tega, da sem bil nad izborom sijajne koroške plezalke za najbolj obetavno slovensko športno osebnost leta v absolutni kategoriji šokiran. Nikakor ne morem mimo tega, da si, ko sem za ta izbor izvedel, nisem mogel misliti drugega, kot da se je dejanskim in mentalnim dinozavrom z močjo tovrstnega odločanja dokončno zmešalo.

Navadil sem se že na Vasilije Žbogarje pred Jani Oblaki v izboru za športnika leta; komaj me še zmotijo, čeprav bi me morali bolj kot kadarkoli. Navadil sem se na pogosto degradacijo dosežkov globalnega odmeva na račun športne margine, ki jo je na neki točki in ne brez bojkotiranja ter nerganja slovenskih športnih obskurnežev uspel ustaviti predvsem Anže Kopitar. Navadil sem se, čeprav se ne bi smel. Navadil sem se, čeprav bi moral skoraj vsako leto izliti ves svoj gnev in bi zadevo do konca življenja morda premaknil vsaj za nekaj milimetrov. Boljše kot nič. Navadil sem se do te mere, da bi bil tudi letos tiho in bi sprejel povsem sprejemljiv izbor, če ne bi bilo pred dvema letoma dodane kategorije, če ne bi bilo nesrečne Garnbretove in če se ne bi ravno v dneh pred odhodom na tradicionalno dinozavrsko prireditev v Cankarjev dom še dodatno navduševal nad Janjinim rojakom in vrstnikom.

Torej nad nekom, ki je po obeh kriterijih konkuriral za isto nagrado, a je ostal praznih rok. Naj se razumemo, morda je plezalka tedne trepetala ob možnosti osvojiti kaj takega, kaj tako imenitnega, medtem ko Luka Dončić med španskim prvenstvom, Evroligo in odločanjem o svoji košarkarski prihodnosti ne za Cankarjev dom, ne za prireditev, ne za priznanje najbolj obetavnemu mlademu športniku Slovenije sploh ni vedel. Pravzaprav je to celo povsem verjetno, a ne spremeni ničesar. Čisto ničesar, niti najmanjše malenkosti.

Lahko se dogovorimo in ločimo športne discipline, športne svetove, športna vesolja. Definirajmo nagrado kot nagrado za najbolj nadarjenega v prebijajočih se športih strašansko omejenega pomena in ne bom imel niti najmanjše težave. Sprejmimo sklep, po katerem so zagotovljeni športni bogatuni fej in fuj, nagrade za zagon na začetku kariere pa so namenjene zgolj mukotrpnemu prebijanju skozi banalnost kakega športa, o katerem praktično nič ne ve nihče od nas vključno s tisto ubogo paro, ki ga doleti komentiranje kakega priložnostnega prenosa na vsako prestopno leto.

Zapišimo pravila, po katerih ne sprejemamo globalnega športnega spektakla in po katerih igralec madridskega Reala ne potrebuje vzpodbude v obliki radostnega skakljanja po odrskih stopnicah slovenskega hrama kulture proti (tokrat še posebej) groteskno nespretnim podeljevalcem. Ne bo mi všeč, zdelo se mi bo tako zelo tipično slovensko, a obstajala bodo pravila, obstajala bo jasno definirana kategorija in v tej kategoriji bom 17-letnici zaploskal za več kot zasluženo priznanje.

Dokler imamo enotno kategorijo, dokler imamo absolutna merila, pa velja ugotovitev, da smo se kolektivno hiper osmešili z ignoriranjem 17-letnika, ki verjetno resda nekoliko slabše pleza, a zato leti v neki povsem drugi športni dimenziji. V taki, v kateri je njegov potencial vreden (dobesedno in v prenesenem pomenu) več kot potencial vseh svetovnih plezalcev v zgodovini tega športa skupaj.

Celo če za merilo vzamem tako absurdne prognoze, da malce spominjajo na absurdnost slovenskega nagrajevanja, bo Dončić sredi leta 2018 izbran v prvi deseterici na naboru lige NBA in bo bodisi s takojšnjim odhodom v Ameriko bodisi z malce podaljšanim udejstvovanjem v Evropi do 21. rojstnega dneva zasluzil okrog 5 milijonov evrov. Neprimerno bolj realne pa so napovedi, da je fant tako noro dober, da bo izbran še precej višje in da bo v taistem obdobju bodisi čez lužo bodisi na stari celini v žep pospravil desetaka. Milijonskega, jasno, in kakopak s pripadajočimi takojšnjo svetovno slavo, bogatimi sponzorskimi pogodbami, vlogo super zvezdnika in se čim, do česar ni mogoče priplezati niti do konca časa.

Gre za enega največjih svetovnih talentov v enem najbolj globalnih športov z najbolj razširjeno naravno selekcijo, skozi katero smo šli v večji ali manjši meri vsi med nami. Gre za nesporno največjega evropskega talenta današnjega časa in enega največjih vseh časov na ravni, na katero se, roko na srce, ne vidi ne z vrha najvišje plezalne stene, ne z jadrnice, ne s tatamija, in tudi ne z največje smučarske skakalnice. Žal. No, ali pa tudi ne ... Kakorkoli, nikoli mi ne bo jasno, zakaj od tega bežimo, zakaj se gremo nekakšno patetično športno socialo in zakaj nečemu tako veličastnemu ne damo priznanja, tudi če ga verjetno res sploh ne potrebuje.

Na tem mestu se ne bom pretirano spuščal v neizpodbitno dejstvo, da se do Dončića mačehovsko in tako zelo kleno podalpsko obnašamo celo znotraj košarke, kjer moram poslušati neumnosti o adutu mlade izbrane vrste, namesto da bi ga nekdo z vsaj pol manjšim parom jajc, kot jih ima fant sam, spektakularno izstrelil na veliko sceno. Ko sem videl torkov izbor, pa je šla v mojih očeh slovenska športna mačeha tako groteskno daleč, da bi vsega obsojanja vredni bogokletnik v meni fantu zaklical, naj si v biološkem paradoksu rajši najde špansko športno mamo.

Da, hkrati sem si najbolj na svetu želel, da me nihče ne bi vzel resno in da me Luka ne bi poslušal niti v najbolj norih blodnjah, a na tistem Cankarjevem balkonu sem ob vsem zgražanju nad njimi in nad sabo oblikoval misel iz naslova ...

;