Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

In najboljši so končno videti … najboljši

Mar obstaja kdo, ki mu ni jasno, kaj smo videli v soboto in torek?

Kdo, ki ne dojema, kaj sta prinesli oktobrski ljubljanski tekmi v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo? Nemogoče! Ne obstaja in ne more obstajati. Videli smo slovensko izbrano vrsto, ki smo si jo vedno želeli gledati. To je bila Slovenija, ki bi si jo želeli videti ob vsakem reprezentančnem zboru, ob vsaki priložnosti, ob vsaki nalogi. Nanjo bi se najrajši naročil, da bi mi jo vsako jutri svežo in vročo dostavljali na dom ter mi jo predvajali znova in znova. 

To je bila ta zagrizenost, to je bila ta želja, to je bila ta pripravljenost imeti peno na ustih, pljuvati kri in gristi travo. Zase, za soigralca poleg sebe, za tiste na klopi, za navijače na tribunah, za narod in za državo. To je bila ta odločnost storiti vse za dres s slovenskim grbom, tako kot so to storile doslej najuspešnejše generacije. In še več od tega! To je bila ekipa, ki je imela vse našteto in ki ima za nameček več individualne in moštvene kakovosti kot katerakoli pred njo.

Povedano drugače, proti Slovaški in Angliji je bila najbolj kakovostna reprezentanca v zgodovini slovenskega nogometa, ki jo imamo na voljo že kar nekaj časa, končno tako – torej najbolj kakovostno v zgodovini – tudi dejansko videti. Opevajo jo Angleži, ki mislijo skrajno resno, četudi z nekaterimi pohvalami seveda v prvi vrsti želijo zbosti svojo ekipo. 

Opevajo jo Španci in Italijani, pri katerih je sijajna predstava Slovenije zbudila globalno zgodbo o Pepu Guardioli in njegovem zavračanju v torek sanjskega, odločilnega, za Angleže v vseh pogledih rešilnega vratarja Joeja Harta. Opeva jo tako širok krog nogometnega sveta kot že dolgo nobene in popolnoma zaslužena je vsaka črka teh hvalospevov na račun igralcev, selektorja, strokovnega vodstva, taktike in pristopa. 

Da ne bo pomote, mogoče je najti slovenske napake, zaradi katerih so in smo ostali brez zgodovinske zmage; lahko se pogovarjamo o reakciji Romana Bezjaka v prvem polčasu, o slabi podaji po maestralni akciji Josipa Iličića in morda še o čem. Toda to so tiste male, sladke, prijetne debate, v katerih ni mogoče nikomur očitati ničesar in v katerih se redno znajdeta celo Cristiano Ronaldo ter Lionel Messi.

To so debate o malenkostih in »malenkostih«, ki delajo razliko med sijajno podobo ob veliki točki in še malce sijajnejšo podobo ob še nekoliko večji – žal tokrat pobegli – zmagi. Lahko trajajo v nedogled, ob njih lahko stečejo hektolitri piva, na nobeni točki pa se v teh debatah ne spremeni dejstvo, da so igralci dali vse, hoteli vse, pokazali vse, naredili vse in dosegli, kar je bilo v spletu tipično nogometnih okoliščin v danem trenutku pač mogoče.

To so debate, ki si jih najbolj želijo igralci, ki si jih najbolj želite vi in ki si jih, verjemite, najbolj želimo mi. Hkrati pa so to debate, ki jih na večini točk zadnjega triletnega obdobja ni moglo biti. Preprosto ni moglo. Namesto tega je bilo treba opozarjati na mnogo večje probleme, na vse kaj drugega kot malenkosti, na klavrno podobo, na napake, na zmotne odločitve, na zablode in na nezmožnost karkoli od naštetega priznati, čemurkoli pogledati v oči.

Danes je iz igralskih vrst slišati, da smo za prebujenje, preporod, vstajenje krivi novinarji. Slišal sem na lastna ušesa, slišali so moji medijski kolegi. Tako kot sem prebral in so prebrali, da so nam po mnenju marsikoga med vami igralci ter selektor pokazali svoje, da so se iz nas ponorčevali te nam dokazali, česa so sposobni. Prepričan sem, da pretiravajo nogometaši in da pretiravate vi. Teh zaslug si ne moremo lastiti, take zasluge so prevelike, taka krivda v resnici sploh ni krivda, tako norčevanje je nekaj najlepšega na svetu.

Če bi bili resnično »krivi« mi, če bi selektor in igralci pokazali nam, če bi bilo vse to zaradi nas, potem bi se postavili na piedestal, na katerem ne moremo in ne smemo biti. Če pa smo – in verjetno smo – kakšen kamenček v oktobrski prerodni mozaik vendarle prispevali, pa resnično ne razumem nikogar, ki se jim zdi ta naš kamenček grd, umazan, smrdljiv. Resnično ne razumem. Počutim se kot starš, ki septembra v šolo pošlje otroka, ki ga zelo dobro pozna in ki je dokazano nadvse sposoben.

A ta pameten, razgledan, bister in vsesplošno nadarjen fant (ali dekle, da ne bo hude krvi) po nenavadno slabem zaključku prejšnjega šolskega leta tudi na začetku novega močno zaostaja za svojimi zmožnostmi. Dela neumnosti, ima slabe ocene, z glavo vidno ni pri stvari in se ob vsaki opazki brani s popolnimi traparijami. Nato pa se zgodijo povzdignjen glas in opozorila, mrki pogledi sosedov in babic, zgodi se tudi marsikaj drugega, preteče mesec dni in podoba tega našega namišljenega osebka postane povsem drugačna.

Potencial dosega in presega, blesti na vseh področjih, navdušuje učitelje, navdušuje sošolce, navdušuje celo širšo okolico. Vsi so veseli, vsi so presrečni, vsak kamenček v mozaiku sprememb je videti lep in pomemben. Le kamenček tistih, ki so na tak ali drugačen način opozarjali, ko so šle stvari po napačni poti, je vreden obsojanja, blatenja, prezira.

Sprejmem, zlahka in z dvignjeno glavo s tem živim, z najčistejšo vestjo delam naprej, a resnično ne morem razumeti. Jasno, morda sem šel in morda smo šli kdaj predaleč, morda se je treba pri nekaterih rečeh posuti s pepelom. To nikoli ni bil problem in nikoli ne bo. Tudi elementi pretiravanja ali vsaj pretiranega poudarjanja so pogosto potrebni za slišnost sporočila in za dosego namena. Ta namen pa je vedno bil gledati take tekme, videti tako reprezentanco.

Pod tem selektorjem ali, če ta tega ne bi zmogel (in dolgo časa je kazalo, da ne zmore), pod kakšnih drugim. Pod Jankom, Markom, Srečkom ali Žarkom, ne bi mi moglo biti bolj vseeno, prisežem pri vsem svetem. Pač pod nekom, pod katerim bi bila zgodovinsko kakovostna zasedba z najbolj kakovostnimi posamezniki vseh časov končno videti temu primerno.

Morda nam nikoli ne boste priznali nič drugega, preprosto morate pa nam priznati, da smo aktualno garnituro izbrane vrste večkrat in glasneje kot kdorkoli označili za takšno z daleč največjim potencialom doslej. Bolj kot jo je Katanec v javnih nastopih predstavljal kot ubogo in brez kvalitete (kako absurdno to zdaj zveni!), bolj in s trdnejšim prepričanjem smo jo povzdigovali. Preverite, najdite, poglejte. Če seveda želite.

Ravno zaradi tega smo bili tako zelo poklicno razjarjeni, ko je bila od dosega tega potenciala (pre)dolgo časa oddaljena nekaj svetlobnih let. In ravno zaradi tega smo opozarjali na ves glas, kričali z vsemi razpoložljivimi jezikovnimi sredstvi, včasih naredili tudi kakšen korak preveč, da ne bi naredili koraka premalo. In mi niti v sanjah, kaj šele v budnem stanju, ni žal. Nisem mogel poslušati besedičenja o gradnji reprezentance, ki je bila v resnici ves čas enaka in ves čas nerazumljivo bleda.

Če vi verjamete, da jo je selektor kar čez noč zgradil in je zato zdaj taka, kot je, vam tega ne morem vzeti. Lahko pa mislim, da je to čista neumnost. Izbrana vrsta je še vedno sestavljena iz posameznikov, ki so bili na voljo ves čas, le da zdaj vse skupaj končno deluje tako, kot mora. Pri čemer pa se je zanimivo dotakniti nekaj teh igralcev, ki so bili vseskozi na voljo, a so bili zapostavljeni, premalo cenjeni, napačno uporabljeni ali celo spregledani. 

Kot največji poklicni oboževalec, zagovornik in podpornik z naskokom najboljšega slovenskega nogometaša Josipa Iličića se moram spomniti vseh traparij (selektorjevih in vaših) o tem, da je za ekipo bolj koristen Andraž Kirm, da si Jojo niti v sanjah ne zasluži posebnega obravnavanja, božanja, celo pihanja j... no, saj veste, česa. V mojih očeh bi vedno moral dobiti to in še več, veliko zdaj kar na lepem ima, rezultat pa vidite.

Lahko kakšno rečemo o Reneju Krhinu, ki je bil lansko poletje (pozor, lansko poletje!) na robu obupa, a smo ga na eni strani za dobro vseh mirili, na drugi strani pa selektorja ostro pozivali, naj ga za vraga vsaj pokliče med izbrance. Morda ste pozabili, da je pred dobrim letom proti Angliji igral Aleš Mertelj, Krhina sploh ni bilo v kadru, septembra je v Baslu igral Dalibor Stevanovič, predvčerajšnjim pa je bil Rene najboljši na igrišču. Zanimivo, kajneda?

Kot je zanimivo, da nam je Katanec tako zelo koristnega Bezjaka (pred dobrim letom ga prav tako ni bilo zraven) označil za nekoga, ki je lahko nekaj pokazal zgolj v, kot se je izrazil, čudni ekipi Ludogorca. Nismo se strinjali, in ko se je le zaradi poškodbe Roberta Berića po naključju znašel na seznamu, se je izkazalo, da smo imeli prav.

No, v podobni meri pa smo imeli prav, kot je bilo več kot pol pregovorne resnice v šali, da je selektor dolgo časa po pomoti klical napačnega brata Struno. Da je v njemu tako ljubi Italiji gledal Aljaža, ki je zdaj pravo odkritje, a klical precej slabšega Andraža, ki nas je spravljal ob pamet in zaradi katerega je iz izbrane vrste besno odkorakal dolgoletni reprezentant Mišo Brečko. Sem naštel vse in vsakogar? Nikakor. A vsekakor dovolj, da razumete. Kdor seveda želi razumeti ...

;