Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Dvojno zadovoljstvo nas idiotov

Nikola Miljković

Kakšna škoda! Tako zelo sem si želel, da bi slovenska reprezentanca v soboto zvečer doživela poraz, nadgradila polom v Litvi, povsem potolčena dočakala Anglijo in v torek zvečer praktično že končala kvalifikacije, ki so se ravno dobro začele.

Pravzaprav si ničesar nisem želel bolj od tega, da bi bilo potegovanja za nastop na svetovnem prvenstvu v Rusiji malodane konec že sredi prve jeseni in bi nato dobro leto vsi skupaj životarili z nepomembnimi tekmami ter brez realnih možnosti priti kamorkoli. Pa ne samo to, z velikim veseljem bi životaril še celotno pomlad leta 2018, ploskal ob novem velikem tekmovanju brez slovenske udeležbe in s širokim nasmeškom na obrazu nov relevanten nastop naše izbrane vrste dočakal čez slabi dve leti. Bilo bi sijajno, javnost bi na tak način (do)končno spoznala, kako zelo slabo je v vlogi selektorja deloval Srečko Katanec, in jaz kot eden od njegovih največjih kritikov bi se ponosno naslonil nazaj ter se kopal v soncu zadovoljstva zadoščenja, celo naslade.

Vse to mi je zdaj padlo v vodo. Pa ne samo meni, nekaj podobnega smo na uredništvu načrtovali kolektivno, na parkirišču pred vhodom smo v pričakovanju neizbežnega poraza proti Slovaški že razprostrli ležalnike in včeraj smo jih poklapani pospravljali ob spoznanju, kako zelo smo se z vsemi kritikami osmešili. S kritikami omenjene Litve, s kritikami zaključka prejšnjih kvalifikacij, s kritikami dogajanja pred tem in za nameček tudi s kritičnim poudarjanjem dogajanja v tako imenovani aferi Kampl. Ta udarec našemu ponosu in našim načrtom bo težko preboleti, še težje pa bo preboleti učinek presenetljive zmage na naše poslovanje, ki je tako zelo odvisno od neuspehov izbrane vrste, od slabih predstav njenih posameznikov, od napačnih odločitev selektorja in od čim slabšega vzdušja v čim širših okvirjih slovenske nogometne javnosti.

Že zdaj ne bo lahko, še toliko manj pa, če se nam, bog ne daj, jutri primeri kakšna jutrišnja točka. Kaj šele zmaga. Ta bi nas pokopala, preprosto ne vidim scenarija, po katerem bi se lahko pobrali in svoje delo nadaljevali kljub šestim oktobrskim točkam, prvemu mestu na lestvici in vsesplošni slovenski nogometni sreči. Kombinacija, ki si je nočem niti predstavljati in ki se je bojim(o) kot hudič križa.

Ste do zdaj brali ob prikimavanju in niste prepoznali sarkazma? V tem primeru ne vem, ali naj se vam opravičim zaradi vlečenja za nos ali naj zapišem, da vam ob vaši popolni zaslepljenosti lahko pomaga le bog poljubne veroizpovedi. Kakorkoli, vseeno trdno verjamem, da je večina takoj prepoznala vso ironijo uvodnega odstavka in da je tudi zelo kmalu dosegla točko razumevanja njenega sporočila. Kako je torej v resnici biti Katančev kritik po izjemni predstavi njegove ekipe na sobotni tekmi in po resnično visoki zmagi, ki med drugim nosi tudi zelo očiten pečat odličnih selektorjevih odločitev, odličnih selektorjevih potez? Kako je danes biti kritik človeka, ki je fantastično taktično pripravil ekipo, jo po najbolj čudnem tednu v zgodovini čudnih tednov znal primerno motivirati in v polno zadel z nekaj zelo izpostavljenimi zadevami vključno s simbolike polnim pošiljanjem na igrišče takojšnjega strelca zmagovitega zadetka Roka Kronavetra?

Verjeli ali ne, preveva nas veliko, celo dvojno zadovoljstvo, pojasnilo pa je kompleksno. Ko iščem prave besede ob katerihkoli dogodkih na nogometnih igriščih, navdih le redko najdem v misli katerega od slovenskih novinarskih kolegov. Morda gre za željo po taki ali drugačni originalnosti, morda gre tudi za nekaj prepotentnosti in arogantnosti. V vsakem primeru pa sem tokrat vse postavil na stran in izhajam iz spoznanja zelo cenjenega kolega, ki se ukvarja z mnogo bolj resnimi zadevami, a v vsej grozljivosti vloge vojnega poročevalca in analitika še kako dobro razume vso lepoto in pomembnost njegovega športnega veličanstva nogometa.

»In upravičeno smo pljuvali in lepo se je danes počutiti kot idiot,« je še en odkrit Katančev kritik na enem od družbenih omrežij zapisal neposredno po sobotni tekmi, pri čemer žebljice na njeno pregovorno glavico ne bi mogel zadeti bolje. Vedoč, da ga ne bi bilo mogoče najti niti v sto letih, sem v trenutku opustil iskanje boljšega opisa, sem ga pa seveda želel razširiti in nadgraditi skozi oči poklicnega športnega komentatorja ter nasploh našega in vašega časopisa, ki se je v zadnjih mesecih odločno postavil tako proti delu kot proti liku največjega slovenskega nogometnega junaka s preloma tisočletja.

Da, upravičeno smo kritizirali in, če zadnjim mesecem dodamo zadnji teden, upravičeno smo opozarjali, da zadeva Kampl ni bila transparentna in (pozor, še vedno!) ni razčiščena. Ničesar se ne zavedam bolj od te upravičenosti, hkrati pa zelo dobro vem, da se jo zaveda še kdo. Nogometaši? Nedvomno. Katanec? Bodite prepričani. Najbolj razumen in razgledan delček javnosti ne glede na preference in usmeritve? Zagotovo. Vsi vemo in vedo, da je bilo v soboto zvečer tako zelo prav marsikaj, kar je bilo pred tem tako zelo narobe. Naj gre za odnos do resnično maestralnega (če tokrat citiram Katanca) Josipa Iličića, ki ima kar naenkrat večja pooblastila od ostalih in si po Katančevih besedah celo sme privoščiti dva dneva spanja. Naj gre za pristop, vzdušje, disciplino, taktiko …

Če mislite, da je Slovenija taka že nekaj časa in da tokrat končno ni imela nesreče, se motite, da se bolj ne bi mogli. Slovenija je bila tokrat radikalno drugačna na vseh ravneh in vsi vpleteni to zelo dobro vedo ter se tako tudi obnašajo. Če smo bili do zdaj kritični tudi do komunikacije tako ob uspehih kot ob neuspehih, si tokrat zasluži najmanj tale medklic. Katanec je bil na tiskovni konferenci drug in drugačen človek, njegovi nesmisli so izginili neznano kam, njegov nastop je bil tak, kot smo si ga od selektorja vedno želeli; premišljen, umirjen, artikuliran, argumentiran, gosposki. Ravno prav piker ob izpostavljanju remija »očitno ne tako slabe Litve« na Škotskem in povsem brez obračunavanja, zajedljivosti, napadov, čeprav je tokrat morda zanje imel boljše razloge kot kadarkoli v preteklosti. In če k temu dodamo enako kulturno, nadzorovano ter od kakršnegakoli obračunavanja ali naslajanja svetlobna leta oddaljeno vedenje nogometašev, je slika popolna. Sploh če v njeno središče postavimo zares veličastno opravičilo novinarjem kapetana Boštjana Cesarja, ob katerem se še vedno ježi koža.

Zaradi vsega tega je logično, da smo kritiki v očeh najširšega kroga slovenskih nogometnih navdušencev zdaj res videti kot idioti, in ker je ta krog zelo širok, nam ne preostane drugega, kot da se v paradoksu čustev tako tudi res počutimo. Da bi bil ta paradoks še večji, pa nam je pri tem res tako zelo lepo in ravno iz tega izhaja tisto naše dvojno zadovoljstvo. Nič ni lepše od občutka, da smo na eni strani imeli s kritikami popolnoma prav in da na drugi strani tega nismo spoznali ob novem neuspehu slovenske izbrane vrste, temveč ob popolni spremembi njene podobe in posledičnem čudovitem dosežku.

Če želite, lahko ne verjamete, da nas kljub poklicni distanci neuspehi na osebni ravni bolijo vsaj tako kot vas in da nas dosežki naše skupne reprezentance vsaj tako kot vas veselijo. Tudi če spadate med tiste, ki tega zares ne verjamejo in nas imajo po omenjeni logiki zraven za največje idiote, pa preprosto morate v svojem razmišljanju imeti toliko zdrave pameti, da razumete osnovne nastavke delovanja slovenskih medijev. Če se vrnem na začetek ... Mar res mislite, da je kogarkoli kadarkoli vodila neka trapasta osebna misija, neko trapasto obračunavanje na osebni ravni, neko brezzvezno kazanje mišic? Mar res mislite, da ima kdorkoli od nas v glavi tako malo, da bi si želel dve leti popolnega reprezentančnega mrtvila vključno z mrtvilom kupcev, bralcev, oglaševalcev? Mar vam res ni jasno, da se v Sloveniji zares prodaja zgolj evforija ter da po uspešnih kvalifikacijah in še bolj po svetovnem prvenstvu z odprtimi usti hlastamo vsi: televizijski kolegi, razni portali in tako imenovani pisuni tiskanih edicij? Mar je res mogoče, da naš interes kadarkoli vidite v rušenju zaradi rušenja, in ne v opozarjanju zaradi iskanja čim krajše poti do športnega, posledično poslovnega in s tem – čustva gor ali dol, s čim mislite, da kupim kruh? – tudi osebnega zadoščenja? 

;