Kakšnega popoldanskega s. p.-ja za to edinstveno priložnost ne bi rad odpiral, avtorska pogodba mi nikoli ni preveč dišala, tretjega načina pa, če sem z vami povsem iskren, sploh ne poznam. Kot tudi, če sem iskren še bolj, ne poznam klavzul v svoji pogodbi o zaposlitvi, ki so verjetno poslovna skrivnost in ki na takšen ali drugačen način urejajo mojo (ne)pravico prejeti naročilo s kakega drugega naslova ter zanj nekaj spisati. Tudi o tem nisem nikogar povprašal in se posledično nisem spuščal niti v podrobnosti okrog tega, ali bi me podobno kot majsko potovanje svojih čistilcev avre (se opravičujem za površnost izraza, a podrobnosti v zvezi z nadnaravnima pomočnikoma izbrane vrste so mi res ušle iz spomina) na Švedsko plačal Katanec sam.
Ali pa bi do sredstev za moj honorar prišel kako drugače in kje drugje. Pri tem niti v sanjah nočem užaliti Nogometne zveze Slovenije, ki bi se, tako sem prepričan, od tega na široko ogradila, z enakim spoštovanjem pa tudi dvomim, da bi bil za tovrsten posel zainteresiran kateri od cenjenih pokroviteljev. Kakorkoli, ničesar od tega ne vem, ničesar od tega nisem preveril, o ničemer se nisem pozanimal. Bi se pa kot vzoren državljan, ki enako spoštuje svoje delo in delo drugih, vsekakor moral, če bi želel sprejeti selektorjevo naročilo. Saj je logično, kajneda? Če članek pri meni naročijo moji nadrejeni, gre to v rok plače, ki jo prejemam vsakega tega in tega v mesecu. Še več, v tem delovnem odnosu mi lahko ukvarjanje z neko temo tudi povsem neposredno ukažejo. Če pa ga naroči nekdo drug, ga mora taisti naročnik tudi plačati, če je (morda se bom v naslednjih dneh pozanimal zgolj za zabavo) to v okoliščinah mojega službovanja sploh mogoče. Tako stvari razumem jaz in take nedvomno tudi so.
Zagotovo se sprašujete, za kaj gre. Verjetno bi vam po vseh zakonitostih svojega poklica moral povedati takoj in se šele nato lotiti dodatne razlage. A mi najbrž ne boste zamerili nekoliko drugačnega uvoda za potrebe predstavitve absurdnosti položaja, v katerem sem se znašel. Že nekaj časa vam želim ponuditi intervju s šefom strokovnega štaba slovenske reprezentance, s katerim sva na tak način iz oči v oči nazadnje sedela pred nekaj leti. Preteklo je toliko časa, da se mi je ponovno nabrala kopica zanimivih vprašanj, in prepričan sem, da bi vam ob soočenju s selektorjem znal ponuditi zelo dostojen novinarski izdelek. A to je že manj pomembno, ostanimo pač pri tem, da sem želel imeti intervju. Odgovor? Ne za naš časopis in ne z menoj osebno. Sem bil užaljen? Niti približno. Razumevajoč? Popolnoma. Če bi bil prvo in če ne bi bil drugo, bi bil sramota za svoj poklic. Katanec se je pač odločil tako, taka odločitev je več kot legitimna in predstavlja povsem normalen, celo vsakdanji element v odnosih med novinarjem ali komentatorjem ter tako izpostavljenim predmetom obravnave.
Cela kopica strokovnjakov ne govori s celo kopico medijev in še večjo kopico posameznikov; gre pač za razmerja, ki se vedno sprehajajo po meji konflikta in s tem ni popolnoma nič narobe. Če bi ostalo tako, vi za vse skupaj ne bi nikoli vedeli, mi bi pač malce potrpeli brez intervjuja, selektor bi dobil vsaj tako zadoščenje (ali karkoli pač) in to je to. Vendar ni ostalo. Niti približno. Kot smo izvedeli po ovinkih (niti ne neposredno od njega), je Katanec najprej v zameno za intervju (sliši se kot kupčkanje, a drugega izraza za tak pristop zares ne poznamo) želel dobiti besedo tudi pri nekaterih sprotnih problematikah, ki jih obravnavamo na naših straneh in za katere selektorja po navadi ne kličemo. Iz spoštovanja in postavljanja njegovega položaja na prav poseben piedestal, ne iz kakega drugega razloga. Če v tem še nismo videli kakega problema in bi nam Katančev prispevek k razpravi o, na primer, možnostih Domžal v kvalifikacijah za ligo Europa prišel še kako prav, pa so se stvari zapletle, ko smo začeli vzpostavljati osebni stik. Prišlo je naročilo. Naročilo za članek. Točno določen članek s točno določeno vsebino. Članek v zameno za izjave in predvsem v zameno za intervju, pri čemer na žalost (ali na srečo) spet ne poznam boljšega, primernejšega izraza.
Selektor je želel, naj pišem. Želel je, naj napišem. Napišem in objavim. Želel je meseca aprila, želel je maja, želel je junija, želel je celo julija, četudi se mi ne sanja, kako bi se zadeve lahko lotil sredi poletja in kako bi upravičil kontekst. Veste, kaj, menda to želi še vedno. Kaj točno? Želi analizo slovenskih reprezentantov, slovenske reprezentance ali vsega skupaj, nisem čisto prepričan. V resnici sem si zares zapomnil le tolikokrat poudarjeno besedo 'analiza', nikoli pa se nisem spuščal v to, kaj natanko je selektor z njo imel v mislih in kaj bi z njo želel pokazati ali dokazati. Ne pravim, da v glavi nima dobre ideje in da njegovo sporočilo ne bi držalo vode, a naj ga pove sam ali naj ga, če tako želi, napiše. Naj se usede, analizira karkoli pač, pride do zaključkov in jih po katerem od razpoložljivih kanalov objavi. Jaz zagotovo ne bom. Ne napisal ne objavil. Pod točko ena z intervjuji ne kupčkam, ne delam jih v zameno za nič. Pod točko dve pa sem ocenil, da takega naročila ne morem in ne smem sprejeti ne glede na višino ter način plačila, ki ga je selektor imel v mislih.
In, še enkrat, zagotovo ga je imel v mislih, kajti polaganja ploščic ne naroči brezplačno, čiščenja greznice prav tako ne, urejanja menda razkošnega domačega vrta še manj; zakaj bi mu torej prišlo na misel, da bi brezplačno naročil pisanje članka? Zavrnil sem, ne da bi o zadevi preveril pri svojih nadrejenih, in čeprav sem morda deloval nekoliko samodržno, mi bodo ob branju teh vrstic zagotovo dali prav. Še več, prepričan sem, da se bodo ob misli na to, da je želel Katanec najeti njihovega delavca za pisanje in objavljanje v njihovem časopisu, sladko nasmejali. Morda se bom kdaj kakšne analize lotil sam oziroma v dogovoru z njimi. Z nemalo (profesionalnost gor ali dol) navijaškimi čustvi upam, da bo to analiza, pri kateri bom lahko od Litve dalje na vsa usta hvalil slovensko reprezentanco, njene nogometaše, njihove predstave in skupne uspehe. Bog pomagaj, če bo to analiza, pri kateri bo treba ugotoviti, da je Slovenija prvič v svoji zgodovini ostala brez četrtega zaporednega velikega tekmovanja in da Katanec v tem športu že poldrugo desetletje ni naredil dobesedno ničesar. Intervjuja pa več kot očitno ne bo. Nič hudega, bo imel selektor več časa za pripravo ekipe, ki igra za naše skupno dobro in ki doslej ni bila nikomur od nas v ponos, za premeščanje treningov v zadnjem trenutku, s katerim vsak dan dodatno kaže svoje razumevanje medijskih poklicev, in, če tako želi, tudi za pisanje.
