Ko sem se ob koncu marca spotaknil ob planiški razplet prejšnje sezone skakalnega svetovnega pokala, sem se statusu narodnega sovražnika številka ena približal bolj, kot se mi je kadarkoli zdelo mogoče in kot sem si kadarkoli mislil, da bi se utegnil približati z opravljanjem svojega poklica. Res je, moje mnenje je bilo ekstremno, predvsem je bilo ekstremno v okolju, vajenem precej bolj mlačnih pogledov, zatiskanja oči ter zavijanja v celofan.
In res je, bilo je izraženo zelo ostro, brez najmanjše dlake na jeziku (oziroma peresu) ter na meji (po mojem prepričanju na pravi strani te meje) dopustnega. Toda za delitve in razdore okriviti mene je bilo nič več in nič manj kot poiskati krivca za nekaj, kar je obstajalo že prej in kar sem na svoj zelo odmeven način pravzaprav želel osvetliti. Narod se je zaradi skoka Jurija Tepeša razdelil v trenutku njegovega nastanka ali najpozneje nekaj minut pozneje, ko je seštevek svojih točk in s tem zaostanek za nujnim prvim mestom dobil Peter Prevc.
Narod je počil kot zarezana zrela lubenica in razlog za to zagotovo ni bil (ker preprosto ne more biti) nekdo, ki je to zgolj povedal (zelo) na glas. Narod se je razklal po svoji celotni osi, pri čemer pa je delitev po kriteriju dojemanja Jurijevega skoka potekala zgolj na simbolni ravni, v resnici pa so bile stvari precej globlje. V Sloveniji smo se razdelili na eno skupino ljudi, ki je bila pripravljena (še več, dajala je vedeti, da si to na vsak način želi) proslavljati uspeh ob tem, ko uspeha sploh ni bilo.
Bila je pripravljena vtakniti glavo v planiško blato in rajati na enak način, kot bi rajala, če veliki kristalni globus ne bi odšel v roke Severina Freunda. Potem pa je bila tu (morda malce manjša od prve, a precej večja, kot si mislite) skupina ljudi, ki o takem slavju ni hotela niti slišati in si je sem ter tja o tem tudi upala kaj povedati. Ni hotela delati junaka iz človeka, ki to ni bil in ki to – pozor – tudi ni želel biti.
Ni hotela proslavljati poraza, kot se je glasila edina realna oznaka razpleta pod Poncami, in se celo pretvarjati, da je bil tak razplet enako dober kot slovenski naslov v skupnem seštevku svetovnega pokala. Ni bila pripravljena podpreti paradoksalnega opevanja slovenske enotnosti ob koncu sezone, ki se je (namenoma ali ne) postavila kot spomenik neenotnosti. Ni hotela pihati v isti rog zgolj zato, ker je bil ta rog enostavnejši, ker je morda zvenel lepše in ker je predvsem zagotavljal široko izogibanje kritični distanci ter posledičnim možnostim za kaj neprijetnega.
Bodite prepričani, da je ta slednja skupina zelo dobro vedela, da je Slovenija potrebovala uspeh, potrebovala je veselje, potrebovala je slavje, potrebovala je rajanje, potrebovala je enotnost. Morda je vse skupaj potrebovala celo bolj kot kadarkoli v svoji zgodovini. In ne samo, da ji je ta skupek privoščila, tudi sama si jo je želela najbolj na svetu. Ta skupina ni bila zlobna, ta skupina naši državi in našemu narodu ni želela ničesar odvzeti.
Zato pa je šlo (in gre) za skupek ljudi, ki niti v najbolj norih sanjah niso bili pripravljeni sesti na vlak kolektivne zlaganosti. V taisti Sloveniji je je veliko preveč in bolje je bilo ostati brez vsega naštetega kot pa skočiti v mlako ter se pretvarjati, da je Karibsko morje. Bolje je bilo ostati praznih rok in si z bremenom neuspeha še malce otežiti nič kaj prijeten vsakdan, kot pa si slednjega na silo polepševati z lažnim veseljem, z lažnim slavjem, z lažnim rajanjem, za lažno enotnostjo.
Mar doslej še niste ugotovili, da se Prevc ob koncu marca ni počutil kot nekdo, ki bi ga bilo treba slaviti? Čisto konkreten razlog za njegov končni neuspeh pri tem sploh ni pomemben, čeprav je poskrbel za to, da je bil slovenski orel poražen celo dvakratno. Ima popolnoma prav, ko trdi, da je na najbolj konkretni in razumni ravni globus izgubil zato, ker je bil v celotni sezoni pač slabši od Freunda ter si je privoščil preveč prevelikih napak.
Toda to ne spremeni dejstva, da bi v Planico prišel z neprimerno boljšim izhodiščem, če ga ene od zmag ravno na račun Freunda ne bi oropala absurdna ocena švicarskega sodnika in če tudi odnos slovenskih ne bi bil mačehovski, o čemer se je govorilo premalo. Predvsem pa ne spremeni dejstva, da je Peter, četudi pred finalom verjetno ni realno upal na preobrat, prišel na njegov prag, se na vsem dobro znan način obrisal po nosom in bil poražen ter razočaran še enkrat, povsem na novo.
Naj ste ga (tisti, ki ste pač ga) še tako želeli prikazati kot zmagovalca in naj ste ga še tako želeli prepričati, da je pravzaprav vseeno, je on razmišljal povsem drugače. In hvalabogu, da je. Ker če bi sprejel igro karibskega kopanja v mlaki, se pripravljalnega obdobja na novo sezono ne bi lotil tako, kot se ga je. Lotil pa se ga je, kot da je bilo drugo mesto (pa čeprav z enakim številom točk) v resnici zadnje. Zato se je na skakalnice vrnil Peter, ki noče biti drugi, četudi si deli zastavo, grb in potni list z zelo velikim številom ljudi, ki se znajo zelo dobro pretvarjati, da je drugo enako prvemu.
Zato se je novembra na skakalnice vrnil Prevc, ki je želel postati pravi junak, ki je želel sprožiti pravo veselje in ki je vsem nam želel pričarati pravo, zares srečno in zares enotno Slovenijo. Uspelo mu je. Na navdušenje in hkrati v posmeh – pa čeprav ga boste v državi, kot je naša, slišali le, če boste prisluhnili zelo dobro – marčevskim plavalcem. Veliki kristalni globus še pride; Peter je dosegel raven pripravljenosti, osredotočenosti in superiornosti, na kateri preprosto mora priti.
Ne kot nadomestilo za lanskega, tudi taka logika (ki se bo ob obletnici zagotovo pojavljala) je povsem zgrešena. Po njej bi – ko smo bili že ravno pri plavalcih – Michael Phelps pač osvojil eno olimpijsko kolajno brez oziranja na prejšnje; tudi na take, ki si jih ni povsem realno zaslužil in ki jih ne bi dobil brez žrtvovanja (kakšno presenečenje) članov iste reprezentance. Kakorkoli, globus pride in bo aktualno stanje še utrdil, še nadgradil. Že zdaj pa po velikem sredinem slavju to stanje predstavlja natanko vse, kar je naša država zares potrebovala in kar je dejansko potrebovala bolj kot kadarkoli.
Imeli smo že primerljive šampione, čeprav verjetno nikoli ne takega paketa tekmovalnega mojstrstva, inteligence, bistrosti in vsesplošne družbene artikuliranosti. A četudi smo tedaj verjetno živeli z manj dobrinami, smo na področju politike, gospodarstva in splošnega stanja na sončni strani Alp premogli več upanja, več pregovornega sonca, več vere v svetlo prihodnost. Prevc je zato na dan svetih treh kraljev prišel kot duševni (če že ne konkretni) odrešenik, pri katerem je najlepše to, da vanj ni treba verjeti.
Njegovega obstoja, njegovih sposobnosti in njegovih del ni mogoče zanikati, tako kot ni mogoče zanikati Dunaja kot glavnega mesta Avstrije in Zemlje kot velike (skoraj) krogle. Peter je eno redkih neizpodbitnih odrešeniških dejstev, v tem pogledu je vreden še nekajkrat več kot z golimi tekmovalnimi uspehi, v težko pričakovani poplavi pristnosti in še težje pričakovani odsotnosti lažnosti pa žari precej drugače, kot se je prisilil žareti kadarkoli prej. Mar res niste opazili?
