Medtem ko ste na vsak način skušali kaj prihraniti, so vam pametnjakoviči z zavidanja vrednimi plačami razlagali, da bi v resnici morali po svojih skrajnih zmožnostih čim več zapraviti. A naj ste bili nanje še tako jezni, jim s trezno glavo in z roko na srcu morate priznati, da imajo v resnici prav. Če denar zaokroži, je za gospodarstvo neke države in za državo samo precej bolje, kot če obtiči na računih ali, še slabše, v nogavicah.
Če vi kupite moj časopis, jaz kruh vaše žene, ona sosedovo meso, on letalsko karto in zaposlena v turistični agenciji avtomobil, bomo že srednjeročno vsi na boljšem. Vsak pač po svojih najboljših močeh, pri čemer pa v Sloveniji seveda obstajata velika problema v podobi izrazito omejene kupne moči in odtekanja precejšnjih količin denarja neznano kam. Slovenski nogomet pri vsem tem ni nobena izjema.
Ne pri omenjenih problemih, pa tudi ne pri izpostavljeni teoriji zapravljanja. Denar v njem bi moral v čim večjih vsotah in v čim večji meri krožiti, pri tem pa se je v zelo zanimivem in zelo specifičnem položaju znašel serijski zmagovalec našega državnega prvenstva Maribor. Z zgodovinsko visokimi prihodki v zadnjih sezonah so vijoličasti na točki, na kateri je kroženje denarja v slovenskih nogometnih vodah v prvi vrsti odvisno od njih.
Pri tem pa se postavljajo nadvse pereča vprašanja na temo odgovornosti Maribora kot kupca, drugih slovenskih klubov kot prodajalcev in pravice slednjih do strogo tekmovalnega razmišljanja brez oziranja na nekakšno skupno dobro. Bi morali v Ljudskem vrtu slovenskemu nogometu, iz katerega so vendarle zrasli, vračati s kupovanjem okrepitev pri tekmecih iz domačega prvenstva? Bi moral finančno odlično stoječi Maribor pri tem igralce tudi nekoliko preplačati ter poskrbeti za kroženje še nekoliko višjih vsot denarja? Bi moralo Domžalam, Kopru, Celju in ostalim biti v večjem interesu dobro prodati svoje dragulje na severovzhod kot jim najti skoraj zanesljivo manj donosne nove delodajalce v tujini? Ali pa je edina svetinja čista tekmovalnost, v duhu katere tekmeci ne smejo dovoliti, da bi njihove ekipe slabele ravno na račun že tako najmočnejšega kluba in da bi se razlika še povečevala?
Poleg naštetih lastnosti ta vprašanja nosijo še eno. So težka, pravzaprav brutalno težka. In nisem prepričan, da poznam odgovore, o katerih bi bil povsem prepričan in ki bi zdržali vse protiargumente. Podajanje takih odgovorov tudi nikoli ni bil moj cilj, želim le razmišljati v smeri, ki bi lahko bila vsaj ena od pravih. V tem razmišljanju je Maribor po več kriterijih dolžan deliti del svojega zaslužka z drugimi klubi na sončni strani Alp in ga s tem vložiti v slovenski nogomet. Pa ne samo to, resnično verjamem, da bi tudi moral stisniti zobe ter želene nogometaše vsaj nekoliko preplačati oziroma zanje plačati več, kot bi brez astronomskih evropskih prejemkov.
Na drugi strani pod točko ena niti v blodnjah ne morem oporekati legitimni pravici vsakega kluba, da razmišlja strogo tekmovalno in da se s prodajo v tujino izgone neposredni krepitvi konkurenta v boju za državni naslov. Se pa, če govorimo o nižjih ponudbah iz tujine (če govorimo o višjih, je zgodba seveda drugačna), s takim početjem ne strinjam.
V mojih očeh je izrazito kratkoročno, pa tudi nasploh napačno. Igralce, ki so slovenske klube prerasli, bodo ti prodali v vsakem primeru, Maribor pa se bo s svojimi finančnimi sredstvi in z dobro razvejano mrežo v vsakem primeru okrepil. Če torej s prodajo v tujino ni mogoče zaslužiti vsaj enakega zneska kot s prodajo v Maribor (in v večini primerov ga res ni), se zdi, da je edina prava dilema, ali bo denar, ki ga služijo vijoličasti, ostal v Sloveniji in se razporedil oziroma zaokrožil. Ob tem pa bi ga z dvofaznim prodajanjem (torej najprej v Maribor in od tam prek meja) v našo državo priteklo še precej več.
Kar pa je zame dilema, ki to sploh ni. Morda bi ta pot kratkoročno res še povečala razliko med Mariborom in ostalimi, za katero so, mimogrede, slednji krivi povsem sami. Že srednjeročno pa bi poskrbela za rast ter razvoj klubov in sčasoma bi prav po tej poti Mariboru prišli bližje kot po katerikoli drugi. Kar pa seveda ne pomeni, da je sprejemljivo zapluti v vode nerazumnega izkoriščanja štajerskih kupcev. Zmerno dvigovanje cen prodajalcev je logično, medtem ko pretirano dvigovanje neizbežno vodi k mariborski preusmeritvi h kupovanju iz tujine in posledično v tisti krog, v katerem bi slovenski nogomet dobil veliko manj.
