V nogometu se stvari odvijajo, spreminjajo in obračajo z izjemno hitrostjo. Če kdaj, potem je nogometna Slovenija to na lastni koži občutila ravno na večer, ki bo z zlatimi črkami ostal zapisan v zgodovini športa na sončni strani Alp. Od uspešno izvedene enajstmetrovke Benjamina Šeška, ob kateri se je zdelo, da Slovenije na poti do Eura ne more zaustaviti nič in nihče, do hladne prhe, ki jo je prineslo izenačenje in po kateri je bila drama neizbežna, pa na koncu prek mojstrovine Benjamina Verbiča do nove ekstaze, delirija na tribunah prepolnih Stožic.
Slovenija se je četrtič v svoji zgodovini uvrstila na veliko tekmovanje, drugič na evropsko prvenstvo. Slavje, ki je sledilo je bilo zasluženo, razumljivo in pričakovano, a tudi v tem primeru je bilo bržčas marsikomu žal, če se je zalotil, da je v tem navalu sicer izključno pozitivne energije za trenutek »zaspal«. Stožiški žarometi so še vedno razsvetljevali zelenico, na kateri je bila spisana tako dolgo pričakovana pravljica, na naših družbenih omrežjih pa je že zaživela nagradna igra, kakršne še ni bilo. Priložnost, kakršne nogometni navdušenci v Sloveniji še niso imeli.
V sodelovanju z Nogometno zvezo Slovenije sta Pivovarna Union kot dolgoletna spremljevalka slovenskega nogometa ter naša in vaša Ekipa dvema srečnima nagrajenkama in njunima prijateljicama omogočili, da doživijo pravi Union Experience. In takšne izkušnje, kot pravijo Mateja, Teja, Nika in Tjaša – kot se boste lahko na teh straneh danes in v prihodnjih dneh prepričali tudi sami –, ostanejo za vse življenje.
Če se je za vse preostale navijače sprejem slovenskih junakov na Kongresnem trgu začel ob 16. uri, smo se mi z izbrano četverico v neposredni bližini znane ljubljanske zvezde sestali uro prej. Na lokaciji, ki je kmalu zatem postala najbolj zaželeno in s tem tudi najtežje dostopno zaodrje v državi. »Že zdaj čutim povišan utrip,« je dejala Nika, še preden so prispeli prvi člani Kekove čete. Z njo so se hitro strinjale tudi preostale tri nagrajenke, nam pa je bilo hitro jasno, da je usoda tudi tokrat natanko vedela, kaj počne. Nagradna igra je osrečila četverico, ki je vzpon slovenske izbrane vrste zvesto in budno spremljala na vsakem koraku. Samo predstavljate si lahko, kaj se je z utripom začelo dogajati, ko so v prostor drug za drugim kapljali sveže imenovani udeleženci Eura.
Čeprav so bili nekateri vidno bolj izmučeni, izpraznjeni in izžeti od drugih in čeprav je bilo jasno, kako težko bi bilo prešteti vse prošnje za avtograme in obvezne »selfije«, ki so jih prejeli v zadnjih 24 urah, ni nihče od varovancev Matjaža Keka okleval niti za trenutek. Ne prvič, ne drugič in ne tretjič. No, kako bi, ko pa ni okleval niti selektor sam. »Malo smo vas pa mučili v drugem polčasu, ne? Samo da se je končalo tako, kot se je moralo,« se je smejalo selektorju med poziranjem z našimi nagrajenkami.
Nepozabno, neverjetno. Nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi kot navijaču. Vse to in še veliko več je bilo slišati v iskrenih besedah hvaležnosti, ki so jih ob slovesu pred odrom velikega sprejema – zopet v prvi vrsti – izrekle Mateja, Teja, Nika in Tjaša. Zakaj je šport tako edinstven in nepogrešljiv? Zato. Zaradi takšnih trenutkov, izkušenj in zgodb.
