Zanimivo je, da se tej konkurenci nikoli niste zamerili, čeprav so bili boji srditi in čeprav je položaj na Hrvaškem zelo specifičen, zelo sovražen. Kako vam je uspelo priti do kultnega statusa na Reki in hkrati dobiti spoštovanje Zagreba, Splita …?
Od prvega dneva sem tolkel s čisto komunikacijo. Bila je moje glavno vodilo. Govoril in delal sem, kar sem mislil, in to mi je prineslo ogromno. Zelo sem ponosen – kot trener in kot človek –, da nisem imel nikoli težav v Splitu, da celo del življenja živim v Dalmaciji, in to v kraju, kjer je Torcida zelo močna. Vedno sem se lahko kamorkoli usedel na kavo, nimam niti ene slabe izkušnje. Enako sem ponosen, da nimam težav v Osijeku, da grem lahko kamorkoli v Zagreb. Nekako s tem dobivam občutek, da nisem samo glupi nogometni trener nekega kluba, po katerem tolčejo, kadarkoli se pojavi v drugi vasi, kaj šele v rivalskem mestu. To je res velika stvar, ker, kot ste rekli, znajo te stvari na Hrvaškem biti zelo problematične.
Vi ste zelo hipotetično jutri lahko brez težav trener Hajduka ali Dinama?
To verjetno drži, a tega ne bi naredil. V tem trenutku ne. Matjaž Kek gotovo ne. Mimo Zdravka Mamića zelo spoštujem Dinamo, tradicijo, njihove pogoje za delo, posle, ki jih delajo na evropski tržnici. Veličina Hajduka je prav tako jasna in očitna vsem, tudi onkraj meja Hrvaške – predvsem njegovim navijačem. Ampak danes je Rijeka moja. Razočaral bi ogromno število ljudi, predvsem tiste, ki so bili z menoj zunaj igrišča. V mojih letih ob takih ljudeh pomisliš, da so v življenju tudi stvari onkraj nogometa, in ne znam si predstavljati, da bi storil kaj takega. Rad bi sicer prerasel stereotipe, ’nikoli ne reci nikoli’ in podobne zadeve mi zvenijo zelo prazno, zato ne bom rekel ničesar. Oziroma bom ostal pri tem, kar sem povedal.
Kadarkoli je v tem času Dinamo iskal trenerja, in to se mu dogaja kar pogosto, ste bili vsaj v medijski igri za ta položaj. Ste bili kdaj tudi v dejanski igri?
Ne. Nikoli. Nihče iz Dinama si ni nikoli dovolil rušiti tega džentelmenskega odnosa, ki smo ga imeli. Ki sem ga imel z njimi jaz in ki ga je predvsem imel z njimi moj predsednik.
Zelo pogosto je v tem času trenerja iskala tudi ljubljanska Olimpija. Ste kdaj imeli ponudbo Milana Mandarića?
Ne. Nikoli.
Kaj pa velja za hipotetično situacijo, v kateri bi tako ponudbo imeli?
Mislim, da sem dovoljkrat povedal, da sem otrok Maribora in da spoštujem svoj klub. Pozor, to ne pomeni, da ne spoštujem Olimpije. A če bi postal njen trener, bi rušil moralna načela, ki nimajo nobene zveze s klubom kot takim. Ta načela ne pomenijo, da je to klub, ki mi ga ne bi bilo čast trenirati. Ta načela gredo prek meja trenerskega poklica, zame so to naravna načela, načela vzgoje, odraščanja. Sem otrok ulice, po kateri se pripelješ v Ljudski vrt, in kot tak otrok bi razočaral preveč ljudi, ki z zadevo morda sploh niso neposredno povezani. To je moja odločitev in popolnoma vseeno mi je, ali imam prav ali ne. Še enkrat, ima pa Olimpija moje največje spoštovanje, in ko se je Dario Čanadžija vrnil z dvojno krono, sem mu na eni strani najbolj iskreno čestital, na drugi strani pa sem mu povedal, da sem v tem pogledu pač vijoličen.
