Takrat se je sicer neka velika kariera, ki je najlepša poglavja spisala na italijanskem škornju, počasi že bližala koncu. Čeprav star šele trideset let, se je Srečko Katanec z načetimi nogami počasi že poslavljal od zelenic. Bilo je na današnji dan leta 1994, ko je v madžarskem Szombathelyju Srečko Katanec dosegel svoj prvi in edini gol v dresu slovenske reprezentance, v 26. minuti je s prostega strela presenetil madžarskega vratarja.
Bilo je to še pred tistimi zlatimi leti, ko je vse potekalo s svetlobno hitrostjo. ZZ top, Šovkovski in Ačimović, pa zasneženi Kijiv, Bergant in njegov Miras Pavlins, solze sreče in tista legendarna »Bog je. In vse vidi«, romanje na Brnik, fešta na Prešercu, romanje v Charleroi, Vujadin Boškov in Mihajlovićev ovratnik, vmes še nekajkrat ZZ Top, »Kdor ne skače ni Sloven'c« sredi Amsterdama, solze ponosa, Ferski otoki, Osterc kot Van Basten in Rudonja kot, no, Rudonja in spet solze. Pa romanje na Brnik, fešta na Prešercu, Gwangju in spet j*beni Španci, pa Šmarna gora in spet j*bene solze. Da, takrat so odrasli možje pogosto jokali. Dobri stari časi...
Če se vrnemo v čase, ko je bil Katanec še nepopustljivi, trmasti borec na zelenici: v dresu Jugoslavije je zaigral na 31 tekmah in zabil pet golov, kasneje pa bil med tistimi, ki so v slovenskem dresu orali ledino. Zaigral je sicer na vsega petih tekmah in dosegel en gol, kot že rečeno 6. aprila 1994.
