Bilo je rano jutro. Časopis je dišal po svežem, v njem je bil Josip Iličić zapisan v začetni enajsterici kot eden izmed glavnih slovenskih adutov, ko smo ga prejeli. Namig. Čigav? Ni pomembno. Ne moremo povedati. Tudi ne smemo. Recimo ji ptičica na veji. Eden tistih virov, ki v novinarstvu tudi po desetletjih ostanejo skrivnost. In ob katerih se včasih speljejo tudi velike zgodbe.
Če ne bi šlo za vir, ki mu popolnoma zaupamo, bi mislili, da gre za govorico brez prave osnove. Še več, prepričani bi bili, da gre za izmišljotino. Toda ker je šlo za za preverjen vir, smo mu seveda verjeli. "Josip Iličić ne bo začel tekme," se je glasilo sporočilo. Vprašanje, kdo bo začel namesto njega, je bilo nesmiselno. Ker enostavno ni bilo relevantno. V vsakem primeru je šlo za potezo, ki ne samo da ni bila pričakovana, temveč je bila sama misel o njej tako zelo grozotna, da je bila prepovedana. Da bi slovenski selektor pred tekmo desetletja na klopi pustil nogometaša, ki v Fiorentini ne samo, da igra v začetni enajsterici, temveč je eden glavnih nogometašev vijoličastih, ki dosega odločilne gole in v veliki meri skrbi za to, da so Firenčani vodilno moštvo serie A? Kaj takšnega je bilo enostavno nepredstavljivega. A Katanec je storil prav to, zvezdnik Fiorentine se je usedel na klop – ob njem se je med rezervami znašel tudi njegov dober prijatelj Jasmin Kurtić –, namesto njega je v začetni enajsterici začel napadalec Rijeke Roman Bezjak.
Seveda je bilo po obračunu v Lvivu za pričakovati, da bo slovenski selektor nekaj menjal, kajti enostavno je bilo treba nekaj postoriti, če je Slovenija želela upati na epski preobrat, toda nihče si ni mislil, da bo prav Iličić – ki roko na srce, je v Ukrajini odigral zelo skromno – tisti, ki bo obsedel na klopi za rezervne nogometaše. Kajti kakršna koli je že bila njegova predstava na prvi tekmi, je prav Jojo tisti nogometaš, ki ima daleč največjo individualno kakovost v reprezentanci in je eden redkih, ki lahko z eno navdušujočo potezo tehtnico nagne na stran Slovenije. Ta poteza je pomenila samo eno. Katanec se je odločil, da gre na vse ali nič. Po pokrsko, šel je "all in". Dobro se je zavedal, kaj pomeni pustiti na klopi Iličića, še posebej v mariborskem hramu, kjer je zvezdnik Fiorentine v dobrem mesecu in pol postal "Jojo viola!" Slovenski selektor je vedel, koliko je na kocki in kako veliko je tveganje, toda vseeno se je zanj odločil.
In zadel! To je treba povedati. Srečko Katanec je s potezo, ko je Iličića pustil na klopi, zadel v polno. Morda celo najbolj v polno v vseh kvalifikacijah. Ob bok tej potezi – in tudi potezi z zamenjavo popolnoma nebogljenega Kurtića s precej bolj borbeno razpoloženim Pečnikom – lahko postavimo le še uvrstitev Miša Brečka v začetno enajsterico. Bezjak je svoje delo v primerjavi z Iličićem na prvi tekmi opravil neprimerno boljše. Storil je ravno to, kar Katanec očita, da manjka Iličiću. Neverjetno se je boril, sprintal celoten celoten obračun, se zaganjal v Ukrajince, skakal, zadrževal žogo in bil izjemno všečen. Tako publiki, kot tudi Katancu. Dokler je imel moči. Do 67. minute, ko je svoje mesto prepustil Iličiću. In tudi ta poteza se je Katancu obrestovala. Josip je vsekakor poživil igro Slovenije, ker je Slovenija morala napadati, je bil odrešen igre v obrambi, ki mu tako zelo smrdi, z nevarnimi predložki iz številnih prekinitev pa je ves čas sejal zmedo v ukrajinsko obrambo. Na žalost se ni izšlo, toda Katancu je treba priznati, da z Iličićem na klopi ni zgrešil. Nikakor. Če se za konec še enkrat izrazimo po pokrsko, je bil v tej igri "split". Katanec je svoj vložek dobil povrnjen. Vsekakor pa ostaja dejstvo, da reprezentanca brez Josipa Iličića v prihodnosti ni rešitev. Nikakor. Treba bo najti vmesno pot. S tako borbeno reprezentanco, kot je bila sinočna v Ljudskem vrtu in z Iličićem, ki je vsekakor najbolje tehnično podkovani nogometaš izbrane vrste.
