Danes 36-letni Lourenço se kakopak ne more pohvaliti s kariero, kakršno je zgradil Ronaldo, a spomine imata skupne. Medtem ko eden največjih nogometnih zvezdnikov na svetu še vedno igra in je prav danes Portugalski (tudi z zadetkom) v kvalifikacijah pomagal do zmage nad Luksemburgom, je Angolec le obstranski spremljevalec. In pravi naslov, ko teče beseda o Ronaldu.
"Če za trenutek zaprem oči, se najprej spomnim Cristiana, kako joče. To je prva slika, ki se pojavi. Jaz sem imel 14 let, on pa dve manj. Ravno je prišel v Lizbono, iz Madeire. Bila sva cimra. Otroka. On je poklical mamo in se po pogovoru razjokal. Vedno je bilo tako. Zelo je pogrešal svoj otok, svoj dom. Ni dobro prenašal dejstva, da je bil ločen od družine in od mesta, v katerem je odraščal," je razlagal Lourenço.
In nadaljeval: "Spomnim se tudi njegovega debija za Sporting. Že takrat je bil zelo odgovoren, kar zadeva obveznosti. Skrivaj je odhajal v telovadnico. Vedno je nagovarjal hišnika, naj ne zaklene vrat, da bi lahko vstopil in sam dodatno treniral."
To so bili časi, ob koncu devetdesetih let, izjemno težki za Ronalda. "Jaz, denimo, nisem hodil v McDonalds in prosil zaposlene, da mi dajo hamburgerje, ki jih gosti niso pojedli. Cristiano je to delal, to je resnica. In ni bil edini. Takšno otroštvo je imel. Bil je reven."
O pripetljajih v McDonaldsu se je celo Ronaldo razgovoril v enem intervjuju na televiziji. Celo pozval je zaposlene, ki so takrat delali in mu dajali hrano, ko je bil lačen, da se mu javijo. Želi se jim oddolžiti.
