Mobilna verzija
Miha Andolšek
Miha Andolšek

Polkovnikov sin, ki je bil počasnejši od počasnosti

Reuters

Bilo je v maju leta 2004, ko je v zaključku tekme med Perugio in Juventusom v igro vstopil neki 30-letni debitant v serie A. »Če bi bil dvakrat hitrejši, bi bil še vedno dvakrat počasnejši od počasnosti same,« so njegov vse prej kot spektakularen debi pospremili pri La Repubblici. Res ni bil sin vetra, je pa bil sin nekega v šotoru živečega polkovnika, ki je Borutu Pahorju nekoč podaril dve kameli. In to, da je bil polkovnikov sin, je bilo več kot dovolj, da mu je italijanski nogomet podaril dve tekmi v elitni italijanski ligi.

Povezave med Italijo in Libijo segajo daleč v preteklost. Libija je bila med letoma 1911 in 1947 italijanska kolonija, tudi kasneje pa so italijanski gospodarski interesi v tej državi ostali močni. Torinski avtomobilski gigant Fiat je bil denimo vedno zainteresiran za libijsko nafto, družina Agnelli, ustanoviteljica Fiata in večinska lastnica Juventusa, pa je imela posledično vedno dobre zveze z Gadafijem. In čeprav sam polkovnik ni bil ravno velik navdušenec nad profesionalnim športom, prej nasprotno, je družina Gadafi kupila delež, govorilo se je o sedmih odstotkih, stare dame, italijanski superpokal leta 2002 pa je bil odigran v Tripoliju. Morda je polkovnikov sin Al Saadi prav tistega avgustovskega večera, ko se je z Alessandrom Del Pierom in druščino na zelenici slikal ob pokalu, pomislil, da bi lahko (za)igral v serie A.

O njegovem delovanju v libijskem nogometu krožijo številne zgodbice. Ena izmed njih denimo pravi, da igralci na hrbtni strani dresov niso smeli imeti zapisanih imen, edina izjema pa je bil seveda Al Saadi. Ko je napovedovalec pred začetkom zdrdral začetno postavo, je prebral le njegovo ime, vsi drugi so bili le številke. Bil naj bi tudi glavni boter propada ekipe Al-Ahly Benghaz, katerega navijači mu niso izkazali dovolj spoštovanja, da so bili njemu in njegovi ekipi naklonjeni tudi sodniki, pa najbrž ni treba pisati; kdorkoli je nasprotoval in povzdignil glas je hitro dobil po nosu, njegovi varnostniki so bili vedno nekje blizu. In to je bila še mila kazen.

Sam se je po drugi strani videl kot nekakšno libijsko različico Del Piera, a seveda mu ni segel niti do gležnjev. V najboljšem primeru povprečen nogometaš, ki v neizprosnem italijanskem nogometu ni imel kaj iskati. Dovolj zgovoren je že podatek, da zanj nekaj let pred tem ni bilo mesta niti v malteški Birkirkari, pa čeprav je za izboljšanje tehnike najel samega Diega Maradono, osramočeni kanadski sprinter Ben Johnson pa je bil njegov osebni kondicijski trener. Vzorec je jasen; njegovo spremstvo so tvorili možje, ki so se tudi sami sprehajali po meji (ne)moralnosti, pogosto pa jo tudi krepko prestopili. Možje, ki so bili pripravljeni prodati dušo hudiču. Na njegovo srečo takšnih niti v serie A nikoli ni manjkalo.

SREČNI LUCIANO
V italijanskem nogometu, kjer barvitih, čudaških značajev nikoli ni manjkalo, je bil Luciano Gaucci vsekakor eden (naj)barvitejših. Razvpiti in ekscentrični lastnik Perugie je bil Twin Peaks na dveh nogah, za enega večjih škandalov pa je poskrbel leta 2002, ko je želel čez noč odpustiti Južnokorejca Džung Hvan Ahna, in to samo zato, ker je ta na mundialu 2002 dosegel odločilni zadetek na tekmi z Italijo in azzurre poslal domov. Samo leto dni kasneje je bil znova glavna novica dneva; v klub se je namreč odločil pripeljati Saadija Gadafija.

Na površje so priplavale teorije zarote, nekateri so trdili, da za vsem skupaj stoji Silvio Berlusconi, takratni premier Italije, ki je na ta način želel vzpostaviti še trdnejše vezi oziroma boljše trgovinske povezave z nekdanjo kolonijo, sploh ker so Združeni narodi približno takrat zaostrili sankcije nad to severnoafriško državo. Ker je imel Gaucci med politiki znance in prijatelje, je bila teorija še toliko bolj verjetna, a tisti, ki so bolje poznali lik in delo Gauccija, pravijo, da ni bilo ravno tako. Da je šlo predvsem za promocijo, za iskanje pozornosti, v slogu tiste fraze, da je vsaka reklama dobra reklama. »Moj oče je bil vesel, ko so ljudje govorili o njem. Ko so ljudje govorili o tem, kaj počne, in o klubu, ki ga je imel rad, je bil zadovoljen. In nogometaš Gadafi je bil vsak dan v časopisu, vsak dan na televiziji,« je pred leti za Bleacher Report razlagal Lucianov sin Riccardo.

Publicitete jim res ni manjkalo, okoli igrišča so se poleg Gadafijevih varnostnikov potikali tudi novinarji in snemalci vseh velikih italijanskih medijskih hiš in Al Jazeere. Vse skupaj je spominjalo na resničnostni šov, katerega glavna zvezda je bil takrat 30-letni »wannabe« nogometaš. Naokoli se je prevažal v rumenem lamborghiniju, zakupil je celotno nadstropje v hotelu s petimi zvezdicami, zasebno letalo in helikopter sta bila vseskozi le en klic stran ... Anekdot ni manjkalo; nekoč ga je med sprehodom po Rimu bojda pritisnilo na stran, pa je samo za ta namen v prestižnem hotelu najel sobo, opravil svoje, plačal in odšel.

Na igrišču je bilo vse skupaj videti precej manj spektakularno oziroma tudi na igrišču je bilo vse skupaj eno veliko s*anje. Njegovo telo preprosto ni bilo kos zahtevam vrhunskega nogometa, bržkone je tudi zato kmalu po prihodu na škorenj posegel po prepovedanem nandrolonu in pokasiral tri mesece prepovedi igranja. Tudi po vrnitvi je bil obsojen na sedež na koncu klopi, Serse Cosmi, še ena barvita figura italijanskega nogometa, se ga je usmilil šele ob koncu sezone, ko je bil na drugi strani – Juventus. Bilo je to njegovih pet oziroma petnajst minut slave, uresničile so se mu sanje, libijski Del Piero »wannabe« se je pomeril s tistim pravim Del Pierom. Juventus je po izključitvi Cira Ferrare na igrišču ostal le z desetimi možmi, pa se je Gazzetta dello Sport kasneje ponorčevala, da je bilo ob vstopu Gadafija številčno ravnotežje znova vzpostavljeno. Pojavile so se govorice, da naj bi imel Gadafi v pogodbi klavzulo, da mora zaigrati na vsaj eni tekmi, kar pa vpleteni zanikajo. Branilec Salvatore Fresi celo pravi, da so igralci sami pristopili do Cosmija in ga prosili, naj Gadafiju vendarle nameni nekaj minut ter ga tako nagradi za izkazan trud na treningih.

NAJDALJŠA ZAMENJAVA V ZGODOVINI
Perugia je v tisti sezoni izpadla v serie B, tudi v drugi ligi pa Gadafi priložnosti ni dobi(va)l, in ko se je zdelo, da se njegova bizarna nogometna avantura bliža h koncu, je Udinese, ki se je takrat uvrstil celo v ligo prvakov, za trenerja postavil Cosmija, slednji pa je kot eno prvih okrepitev pripeljal prav polkovnikovega sina.

»Al Saadi je do neke mere vedel, kako deluje nogomet. Če je bil sam, je imel solidno tehniko in tudi njegova leva noga ni bila tako zelo zelo zelo slaba. Fizično pa ... Preprosto ni imel prave strukture, ni imel moči in vzdržljivosti za vrhunski nogomet. Ni bil hiter. Če nimaš potrebnih telesnih lastnosti za nogometaša, potem to ne moreš biti. Ne, ni bil nogometaš; bil je navijač, ki je dobil priložnost za trenutek postati nogometaš,« se ga spominja Valerio Bertotto,v tistem času kapetan Udineseja, ki je morda vse skupaj še najbolje povzel v odgovoru na vprašanje ali je Gadafi na treningu kdaj dobil njun medsebojni dvoboj. »Ne, to ni bilo mogoče, hahaha.« Podobno kot pri Perugii je bil seveda tudi pri Udineseju obsojen na sedenje na klopi, priložnost je dobil le v zadnjih desetih minutah nepomembne tekme s Cagliarijem, potem pa je sledila še epizoda v Sampdorii, kjer pa ni več stopil na igrišče.

Večji pečat je pustil v izbrani vrsti Libije. V domovini je bil, kot že rečeno, »bog i batina«, kot bi temu rekli južno od Kolpe. Tisti, ki ukazuje in kaznuje. Kapetan kluba, kapetan reprezentance in predsednik nogometne zveze. Po podatkih Transfermarkta je v dresu z državnim grbom zbral 18 nastopov in zabil dva gola, prav v dresu Libije pa je bržkone prišel tudi najbizarnejši trenutek v tako imenovani karieri Saadija nogometaša. Ko je bil namreč na prijateljski tekmi s Kanado leta 2003 sredi drugega polčasa zamenjan, se je rokoval s prav vsemi nogometaši iz nasprotnega tabora, tako tistimi na zelenici kot tistimi na rezervni klopi, nato krenil še proti enemu izmed policistov in mu ponudil roko, a jo nato v zadnjem trenutku na navdušenje gledalcev umaknil. Bila je to bržkone najdalj trajajoča menjava v zgodovini nogometa.

KONEC ZABAVE IN PITJE LASTNEGA ZDRAVILA
V nasprotju z rojaki se ga njegovi italijanski sopotniki spominjajo kot vljudnega in prijaznega fanta, ki je bil zaljubljen v nogometno igro. Kot številni drugi člani njegove družine naj bi imel dva obraza. Enega za domače kraje in drugega za širni svet, pa se ga italijanski znanci danes spominjajo kot simpatičnega bogataša, ki je užival v nogometu in življenju.

Italijani pa ... Za prgišče z nafto in krvjo zamazanih dolarjev so prodali dušo. Hudiču. Vse to je bil seveda pljunek v lastno skledo, pljunek na serie A, v kateri kontroverznosti in pljunkov skozi leta sicer ni manjkalo. Bila je to še ena zgodba, ki pove veliko o korupciji v italijanskem nogometu, moči denarja in (vsaj) moralno spornih dogovorih v eri Luciana Moggija, Luciana Gauccija in podobnih botrov nogometa.

Zabave za Al Saaida je bilo konec v tistem trenutku, ko se je narod uprl. Arabska pomlad je leta 2011 končala več kot štiri desetletja trajajočo vladavino/tiranijo družine Gadafi. Polkovnik Gadafi je na lastni koži občutil srd naroda in po linču končal v neki hladilnici, kjer je bil več dni na ogled javnosti. Njegovega po starosti tretjega izmed osmih sinov Al Saadija, ki je bil v državljanski vojni poveljnik posebnih enot, pa so tri leta kasneje prijeli v Nigru in ga izročili Libiji. Danes je v enem izmed zaporov v Tripoliju, kjer mu dajejo piti lastnega zdravila; v avgustu 2015 se je namreč na svetovnem spletu pojavil videoposnetek, kako ga v zaporu mučijo. Vprašanje je, kdaj, če sploh kdaj, bo ta nogometni entuziast zakorakal na svobodo, med drugim mu očitajo tudi umor legende libijskega nogometa Baširja Al Rianija, ki je moral z njim prijateljevati, v trenutku norosti pa ga je Al Saadi skupaj s svojimi varnostniki pretepel in nanj spustil svoje pse, truplo pa pustil ležati v neki baraki.

Kje sta danes tisti dve kameli, ki ju je polkovnik podaril Borutu Pahorju, pa najbrž ne ve nihče. Vsekakor bi mu v teh dneh, ko bo v nabiranju dodatnih glasov za bizarni resničnostni šov, imenovanem Volitve 2017, kolovratil gor in dol po državi, prišli še kako prav.

Značke: gadafi , serie-a , perugia