Mobilna verzija
Miha Andolšek
Miha Andolšek

Dan, ko je pristal marsovec, dan ko je prišel DIEGO (video)

vszi

Bilo je pred 41 leti, ko je bila zvezda rojena, ko je marsovec pristal na planetu Zemlja in ko je Argentina dobila svojega nogometnega boga.

Bila je to še ena popolnoma navadna sreda in bila je to še ena popolnoma navadna tekma argentinskega prvenstva. Skupina D, na eni strani so bili Argentinos Juniors, na drugi pa Talleres de Cordoba, kar ni obljubljalo ravno nepozabnega spektakla, prej nasprotno, pa vendar je šla tekma, odigrana prav na današnji dan pred 41 leti, v zgodovino nogometa kot ena tistih, po kateri nič več ni bilo tako kot prej. Vse to pa zaradi nekega komaj petnajstletnega fantiča kratkih, močnih nog in košate grive. Ob polčasu, ko je njegova ekipa zaostajala z 0:1, se je, kot pravi urbana legenda, trener domačih Juan Carlos Montes obrnil na klop in se zazrl v golobradega mladeniča košatih las. »Ajde, mali – pojdi, igraj, kot znaš, in obrni koga, če le lahko,« mu je bojda še prišepnil. Mali je bil star 15 let in 355 dni, na hrbtu je nosil številko 16, že kmalu po vstopu v igro pa je upošteval trenerjeva navodila in žogo poslal med nogami enemu izmed neprimerno izkušenejših tekmecev. »Ooooole!« se je zaslišalo s tribun, vsaj tako se je leta kasneje spominjal mali, ki je v naslednjih dveh desetletjih postal velik, eden največjih, ki so kdaj igrali to čudovito igro.

ROJSTVO LEGENDE
Takrat se je sicer že dodobra razširil glas o nekem mulcu, ki je balon preganjal v mladinskih vrstah kluba iz La Paternala, predela v centru Buenos Airesa. O mulcu, ki je na televiziji kakšno leto, dve pred tem žongliral najprej z žogo, potem s pomarančo in nato še s plastenko, gledalce pa s svojim žongliranjem zabaval tudi med polčasi tekem na stadionu, ki danes nosi njegovo ime.

Tistega dne se je El Pibe de Oro, kot se ga je kasneje oprijel vzdevek, v družbi očeta Don Diega iz skromnega doma v predmestju Buenos Airesa kot po navadi z avtobusom podal na stari leseni stadion La Paternal, na katerem se je tistega oktobrskega popoldneva zbralo kakšnih sedem, morda osem tisoč duš, ki najbrž niso vedele, da bodo prisostvovale rojstvu legende. »Številni ljudje trdijo, da so bili 20. oktobra 1976 tam, ko smo doma igrali s Talleres de Cordoba. Resnica je malce drugačna; če bi bili res tam vsi, ki trdijo, da so bili, bi igrali na Maracani, ne pa na La Paternalu,« je v svoji avtobiografiji El Diego leta kasneje zapisal sam Diego Maradona.

Ne manjka tistih, ki še dandanes trdijo, da so bili takrat na omenjeni tekmi, niti onih, ki zagotavljajo, da so v njem nemudoma prepoznali nogometnega genija. Resnica je kot že rečeno najbrž malce drugačna. Neizpodbitno dejstvo je, da je vstopil namesto nekega Rubena Giacobettija, ki je danes nepremičninski agent, takrat pa je bil eden tistih nogometašev, ki so se selili iz kluba v klub ter iskali svoj prostor pod nogometnih soncem. V Argentini ga seveda danes poznajo predvsem kot moža, ki je izpraznil prostor za Maradono. »Da me je zamenjal Maradona, je bilo lepo darilo, drugače pa v nogometu nisem pustil takšnega pečata, kot sem si želel,« je bil iskren Giacobetti, ki je bil nad mladim soigralcem navdušen. »Maradona je že v mladinskih kategorijah pokazal, da je drugačen, da je fenomen, toda vsi vemo, da 15-letnemu fantu ni lahko debitirati in igrati v prvi ligi.« Maradona je postal najmlajši debitant v prvi ligi; rekord, ki ga je mnogo let kasneje zrušil njegov nekdanji zet (!) Sergio Aguero.

HVALEŽEN ZA TUNEL
»Ajde, mali – pojdi, igraj, kot znaš, in obrni koga, če le lahko.« Rečeno, storjeno; Juanu Cabreri je kmalu »prodal« tunel, a mu Cabrera tega ni zameril, leta, desetletja kasneje je celo izrazil zadovoljstvo in ponos, da je bil lahko del tega dneva. Kot denimo Jan Olsson, ki je šel v nogometne anale kot mož, ki ga je Johan Cruyff, še en neponovljiv virtuoz nogometnih zelenic, na mundialu 1974 poslal po burek. »Dan, ko se mi je smejalo 20 tisoč nizozemskih navijačev, bo dan, ki se ga bom vedno z veseljem spominjal,« je ob Nizozemčevi smrti dejal Šved. Olsson, Giacobetti, Cabrera ... Navadni smrtniki, ki lahko rečejo, da so bili tam, na začetku, ko se je pisala zgodovina.

Ko so Diegovega mlajšega brata Huga leta 1979 pobarali, ali bi nekoč lahko igral tako kot Diego, je le kratko odvrnil: »Ah kje, on je marsovec.«

Talleres je na koncu zadržal prednost in slavil z 1:0, a to je povsem nepomemben, trivialen podatek iz tistega popoldneva. Bil je to začetek nečesa velikega, tisto najboljše – in najslabše – v življenju maničnega virtuoza, ki je vseskozi hodil po meji (ne)moralnosti, pogosto pa tudi krepko čez njo, je prišlo kasneje. Zvezda je bila rojena. Kaj 41 let kasneje še zapisati o možaku, o tem nogometnem Paganiniju, ki je prodal dušo hudiču, o katerem je bilo napisano že vse in o katerem vse ne bo napisano nikoli? Nič, morda le tistih pet črk, ki povedo vse. Diego.

ZELENICA NJEGOVO ZATOČIŠČE
V veliki karieri, ko nepozabnih prizorov ni manjkalo, se ob omembi njegovega imena neki prizor vedno znova prikrade v spomin. In ne, tokrat ne mislimo božje roke ali gola stoletja, ko je na mundialu 1986 v Mehiki sam razsul Angleže, njegove priljubljene stranke, ali pa tistega večera, ko so mu, igralcu Barcelone, na Santiago Bernabeu pripravili stoječe ovacije. Čast, ki je je bil od nogometašev Barce deležen le še Ronaldinho.

Ne, kot prvo se ob omembi tistih petih črk v spomin priplazi ogrevanje pred povratno tekmo polfinala pokala Uefa med Bayernom in takrat še njegovim Napolijem. Kako ta antipod vrhunskega športnika z razvezanimi vezalkami in v nekem vrečastem puloverju z žogo, ki je videti kot nepogrešljiv del njegovega telesa, poplesava na ritme Live Is Life, kot da nima ene same skrbi na tem svetu, je bil nepozaben prizor, prizor za vse večne čase, v katerem se morda tudi skriva bistvo lika in dela Diega Armanda Maradone.

Medtem ko se je v zasebnem življenju znašel na neki avtocesti za pekel (težave v zakonu, težave z davkarijo, povezave z mafijsko organizacijo Camorro, ohladila se je ljubezen z Napolijem, pa vse tiste črtice belega prahu ...), je zatočišče in veselje vedno našel na nogometni zelenici. Zelenica je bil njegov oder, na katerem je lahko besnel in na katerem se je počutil kot doma, navdušujoča je bila njegova neverjetna lahkotnost obvladovanja okroglega usnja. Zelenica je bila kraj, kjer so bile pozabljene vse težave tega sveta in na katerem se je vedno znova prelevil v fanta, ki je takrat, 20. oktobra 1976, kot še ne šestnajstleten mulec, spustil žogo med nogami Juana Dominga Patricia Cabrere, za kar mu je bil slednji leta kasneje neizmerno hvaležen.