Mobilna verzija
nu
nu

Kako se je Vuja premetaval po postelji zaradi Mateje Svet

Nikola Miljković

Bilo je pred skoraj natanko trideset leti, ko je neka jugoslovanska revija (Duga) poprosila Veselina Vujovića, da na list papirje izlije svoje misli, svoje občutke. Nastal je nek prav poseben, na trenutke dih jemajoči dnevnik, ki je tudi trideset let po nastanku še vedno vreden branja. Večkratnega.

Zapis iz že dodobra zaprašenega arhiva, ki na nek način vsaj malček odstira bistvo lika in dela Veselina Vujovića. Do dna mu seveda nikoli ne bomo/boste prišli, bo pa mogoče teh nekaj vrstic, ki jih je sam zapisal pred toliko in toliko leti, pomagalo odstraniti vsaj eno od premnogih ovojnic, v katero je zavit ta karizmatičen možak. Rokometni Chuck Norris, slovenska rokometna Esmeralda oziroma Janez Vujovič iz neke druge perspektive. Vuja »Up Close & Personal« kot bi temu rekli onstran Atlantika.

V tistih dnevih, čeprav na vrhuncu moči in uradno najboljši rokometaš na zemeljski obli, je sicer Veselin Vujović preživljal morda celo najtežje dneve v karieri, namesto na igrišču je namreč dneve preživljal na kavču z nogo v mavcu. Ne dolgo po tistem, ko je obljubil zvestobo veliki Barceloni, mu je namreč počila tetiva. In med tem okrevanjem je nastal zapis v katerem se poda v preteklost in prihodnost, spregovori o načrtih, negotovi prihodnosti in strahovih, ki prihajajo z njo, pa o neki veliki generaciji, ki se jo je oprijel vzdevek Šabački vanzemaljci in o zvezdniškem statusu, ki ga je imel...

Že sam uvod je sijajen. »Kot deček sem bral mit o Ahilu in vedno sem se smejal kako je umrl. Paris ga je zadel v peto. Zahvaljujoč tej nesmiselni smrti, je medicina dobila izraz Ahilova tetiva. In jaz sem lastnik ene od tetiv, ki je zdaj na remontu. Nisem slučajno pričel tega zapisa z zgodbo o Ahilu. Ne želi poveličevati sebe in svojih mišic, toda kot del ekipe, ki je olimpijski in svetovni prvak, sam spadam med skorajda mitske osebnosti.«

V nadaljevanju se v njemu lastnem slogu dotakne številnih tem na tem popotovanju skozi preteklost, sedanjost in prihodnost. O soigralcih v sijajni Metaloplastiki, pa o jugoslovanski ligi, kjer ni manjkalo takšnih ali drugačnih bližnjih srečanj (V Ljubljani mi je Praznik stopil na nogo in nisem igral v finalu lige prvakov...), o nikoli začeti pevski karieri, o poškodbi... In o Mateji Svet: »Ko je pred nekaj dnevi smučala Mateja Svet, sem bil z njo v vsakem zavoju. Premetaval sem se po postelji, mahal z nogo v gipsu. Videl sem, da ima medaljo, samo da ne pade.«

Sijajno čtivo, ki odpira tudi pogled na nekega novega, drugačnega Vujovića, kot ga že nismo (s)poznali. Morda štiri črke če najbolje povzamejo zapis. Vuja. Nekaj vrstic po katerih si želimo – še.

Celoten zapis (v srbohrvaškem jeziku) si lahko preberete tu.

;