Z nekoliko slabotnim glasom, a še vedno pokončno držo, Bergmannova pravi, da takratnim oblastem nikoli ni odpustila, da ji niso dovolili nastopa na OI. Edini razlog je bilo dejstvo, da je Judinja, s čimer Bergmannova opozarja na še eno v nizu trpljenj Judov. Prepoved nastopanja judovskim športnikom v času nacizma je bila dolgo kar nekako spregledana oziroma zapostavljena zaradi tragične usode in trpljenja v taboriščih in šele pred leti so se pojavile prve prave razstave o prepovedi nastopanja in tekmovanj v času vladavine Adolfa Hitlerja.
"Počutim se še vedno zelo dobro, le noge me ne ubogajo več povsem," je za agencijo dpa povedala Bergmannova, ki že osem desetletij živi v ZDA. O dolgem življenju pa pravi: "Tako se je zgodilo in to je treba sprejeti." Pred dvema letoma, ko je dopolnila 100 let, je bila bolj zgovorna: "Presenečena sem, da sem še živa, saj sem doživela toliko strašnega in morala nekaj časa stalno računati s tem, da me bodo nacisti ubili."
Bergmannova, hči tovarnarja, je v ZDA pobegnila pravočasno, leta 1937, ko je zapustila rodni Laupheim. Naselila se je v Queensu v New Yorku, kjer živi še danes. Nemčijo je obiskala leta 1999, čeprav si je pred leti prisegla, da se tja ne bo nikoli več vrnila. A leta 1999 so ji v Frankfurtu podelili nagrado Georg-von-Opel, ki se imenuje tudi "nagrada tihih zmagovalcev". Leta 2012 pa je bila sprejeta tudi v dvorano slavnih športnikov oziroma nemški Hall of fame.
"Nikoli več se nisem želela vrniti za stalno," pravi Gergmannova, ki svojo športno zgodbo pogosto primerja z zgodbo Helene Mayer, olimpijsko prvakinjo v sabljanju iz leta 1928. Ta je bila Judinja po enem od staršev, kar je bilo dovolj za prepoved na igrah v Berlinu, na zahtevo javnosti pa so ji to nacisti nato vendarle omogočili. Tudi Mayerjeva je zaradi nacističnega terorja zbežala v ZDA, a se po mnogih letih nato vrnila v Nemčijo.
Bergmannova, starši in številni drugi sorodniki so bili žrtve koncentracijskih taborišč, je pred nastopom na igrah 1936 doživela kar dva udarca. Najprej ji niso dovolili nastopiti, nato pa so jo na pritisk ZDA, te so grozile z bojkotom iger, če se judovskim športnikom prepove nastop, le uvrstili v olimpijsko reprezentanco. A takoj, ko so Američani prišli v Berlin, so športnico, ki je neposredno pred igrami preskočila 160 cm in dosegla nov nemški rekord, spet izključili iz reprezentance.
"Vzeli so mi olimpijsko zlato. Zlato in nič drugega se ne bi zgodilo," pravi nekdanja atletinja. Namesto nje je nato nastopila Dora Ratjen, ki je osvojila četrto mesto, šok pa je sledil kasneje, saj se je izkazalo, da je bila Dora Ratjen v resnici Heinrich Ratjen, preoblečen v žensko. Bergmannova je za to izvedela šele 1966, z "Doro" sta bili celo sostanovalki v isti sobi in kot pravi, sama nikoli ni pomislila, da ni ženska.
O tem, ali bi bilo njeno življenje drugačno, če bi osvojila olimpijsko zlato, pa pravi: "Ne vem. Doživela sem dobre in slabe čase. Zdaj o tem ne premišljujem več pogosto." Bergmannova je športno pot nato nadaljevala v ZDA, kjer je leta 1937 in 1938 osvojila naslov državne prvakinje.
A na koncu o svoji športni usodi pravi: "Nemčijo, Nemce in nemški jezik sem zasovražila zaradi tega, kar so naredili z Judi. V primerjavi z usodo šestih milijonov nedolžnih ljudi, ki so jih umorili, ima to, kar se je zgodilo meni, le zelo majhno razsežnost."
