Doktor, ne le medicine, ampak v prenesenem pomenu tudi nogometa, je bil v jugoslovanskem nogometnem prostoru ves čas nekakšna opozicija in trn v peti tistim, ki so ga vodili. Trikrat so ga poskušali iz njega za vselej izključiti, a jim vse do njegove smrti 23. junija 2000 v starosti 78 let nikoli ni uspelo ničesar dokazati. Vedno se je izvlekel, tudi v Ljubljani, kjer je kot prvi tehnični direktor Olimpije deloval do pomladi 1974 in bil lastnik motela z imenom Dr. O., postavljenega blizu živalskega vrta.
Aca je bil doma iz vasice Mionica blizu Valjeva. Ni mu bilo nerodno priznati, da je med drugo svetovno vojno deloval pri četnikih, saj so bili to vsi iz njegove vasi. Vseeno so ga Nemci ujeli in ga za leto dni poslali v zapor, od koder je pobegnil in se leta 1944 spet pridružil četnikom.
Branilcev ni oboževal
Dr. Aca Obradović je bil znan tudi po tem, da je precej bolj kot branilce spoštoval napadalce. Levi branilec Partizana Velimir Sombolac, ki je odigral tudi nekaj tekem za jugoslovansko reprezentanco, je na treningih pogosto tožil, da ne more več ali da kakšne stvari ne more narediti. Aca mu je ob tem dejal: "Vem, da ne moreš, ker če bi bil pametnejši, bi igral v napadu."
Po vojni so ga sprva povabili v vrste Partizana, a ob odkritju tega podatka zanje ni bil več primeren, zato se je pozneje še zelo mlad vključil v razširjeno upravo Crvene zvezde. Zaradi nje se je odrekel svoji akademski karieri, saj je po koncu študija kot odličen študent postal asistent na beograjski medicinski fakulteti. Ko je bil tik pred tem, da postane docent, se je raje odločil, da postane direktor Crvene zvezde.
Kot je pozneje pojasnil, so Partizana upravljali vojska in generali ter je bil po vojni bolj priljubljen pri starejših Beograjčanih, medtem ko so mlajši vzljubili Zvezdo. "Pri Zvezdi so glavno vlogo igrali mlajši, tako v upravi kot med igralci. Svojo vlogo je igralo tudi to, da je bilo v vodstvu in med igralci Partizana veliko Hrvatov, medtem ko so za Zvezdo igrali zgolj Srbi in predvsem Beograjčani. Bilo je tudi nekaj delitev na nacionalni ravni, čemur so takrat rekli reakcija, zdaj pa patriotizem," je Aca pred dvajsetimi leti obujal spomine v intervjuju za NIN.
Ni se strinjal niti z oznako, da je Crvena zvezda policijski klub. Zanj je bil to predvsem klub študentov, torej akademski. "Moje življenjske sanje so bile, da bi bila Zvezda nekoč prvak Evrope. Ne znam opisati svoje sreče, ko se je to res zgodilo," je bil 29. maj 1991, ko so Beograjčani v finalu pokala prvakov v Bariju po enajstmetrovkah premagali francoski Olympique Marseille, eden najsrečnejših dni v njegovem življenju.
ZVEZDI POSTAVIL TEMELJE
Aca Obradović je po mnenju mnogih postavil temelje moderni, evropski Zvezdi. Nase je prvič resneje opozoril leta 1956 ob aferi "Vladimir Beara", ko se je legendarni vratar odločil za prestop iz Hajduka k Crveni zvezdi. Po takratnih predpisih je imel igralec ob prestopu sedem dni časa, da si premisli glede prestopa. Seveda so Splitčani, ki so imeli dobre povezave s službo državne varnosti Udbo, nanj skušali pritiskati, da bi si premislil. Obradović ga je tako skrival pred policisti, ki so ga želeli odpeljati nazaj v Split.
"Bali smo se, da ga bodo prepričali, da spremeni mišljenje. Tako smo ga čez dan skrivali, zvečer pa se je vselej pojavil v drugem kraju. En dan je bil tako denimo v Bački Topoli, dan pozneje pa smo ga že zjutraj odpeljali v Kragujevac. V Bačko Topolo ga je še isti dan prišla iskat federalna policija, a seveda prepozno," se je Aca v enem od intervjujev pozneje spominjal dogajanja okrog Beare.
V Beogradu mu je priskrbel stanovanje, govorice pa so bile, da je dobil tudi nekaj denarja, ki so mu ga izročili izven meja države. Pozneje je k Zvezdi uspel pripeljati tudi Branka Zebeca in leta 1963 Veliborja Vasovića iz Partizana, ki je bil sploh prvi nogometaš obeh velikih beograjskih rivalov, ki je, resda le za eno sezono, iz enega kluba prestopil v drugega.
Za ta prestop naj bi dobil milijon takratnih dinarjev, kot je bila tiste čase cena dveh mercedesov. Aca Obradović se je osebno zavzel za enega največjih talentov jugoslovanskega nogometa Dragoslava Šekularca, da so mu že pri 17 letih ponudili priložnost zaigrati v prvi ekipi Crvene zvezde.
VZEL NAPAČNEGA IGRALCA
Nekoč sta se Partizan in Crvena zvezda potegovala za nakup enega od igralcev Spartaka iz Subotice. Obradović je ponj z avtom prišel že ponoči, a je v njegovem stanovanjskem bloku stanoval tudi njegov soigralec, drugače vratar. "Ko sem mu razložil, da bo lahko pri nas postal odlični srednji napadalec, mi je sredi poti za Beograd pojasnil, da bo kot vratar težko zaigral na tem mestu. Potem sva obrnila, se vrnila nazaj in s sabo sem potem le vzel pravega igralca," se je spomnil ene od anekdot.
Aca Obradović je bil tudi idejni vodja za gradnjo stadiona Marakana, še vedno največjega v nekdanji skupni državi. Povod za nov stadion je bil, da je Uefa leta 1957 zaradi dotrajanosti prejšnjega stadiona Zvezdi prepovedala igranje polfinalne tekme pokala prvakov s Fiorentino.
V Crveni zvezdi je služboval do leta 1966, ko je klub po odločitvi mestnega komiteja komunistov Beograda moral zapustiti zaradi tako imenovanega "tehnomenedžerstva". Ko je želel dobiti pojasnilo, kaj ta izraz sploh pomeni, mu tega nihče ni znal razložiti. Nato se je odpravil v ZDA, točneje Kalifornijo, in tam ustanovil ekipo San Francisco Clippers. Zanjo je igralo pet nogometašev iz Jugoslavije, še nekaj Brazilcev in Portugalcev, trener pa je bil Slovenec Ivan Toplak, med letoma 1976 in 1977 kratek čas tudi selektor jugoslovanske reprezentance. Že v prvi sezoni je s to ekipo osvojil naslov ameriškega prvaka in nato veliko pripomogel k razvoju soccerja, kot Američani pravijo nogometu.
PRVI TEHNIČNI DIREKTOR V OLIMPIJI
Dr. Aca Obradović je velik pečat pustil tudi pri ljubljanski Olimpiji, kamor se je po vrnitvi iz ZDA preselil pred začetkom spomladanskega dela sezone 1969/70, ko je bil ljubljanski ligaš po odvzemu šestih točk zaradi sarajevske afere zadnji po jesenskem delu prvenstva in obsojen na izpad iz prve lige. Posrednik pri njegovem prihodu v ljubljanskega ligaša je bil tedanji komercialni direktor podjetja Slovin Danilo Kolšek, tistega leta tudi direktor kokakole v Beogradu.
"Aca Obradović je imel tam prijatelja, ki ga je priporočil Kolšku, tudi članu uprave kluba. Po vrnitvi iz ZDA si je že ogledal zadnjo tekmo Olimpije z Vojvodino in se nato januarja na pripravah ekipe v Izoli priključil ekipi kot prvi tehnični direktor v zgodovini kluba. Ta je bila takrat nastanjena v hotelu Marina in Aca je takoj uvedel novosti. Tako je denimo dovolil, da se na pripravah igralcem lahko pridružijo tudi žene. Tisto pomlad je nato Olimpija zbrala dovolj točk za obstanek v ligi in se prebila še v finale pokala," je o nepričakovanem prihodu dr. Obradovića v Ljubljano povedal Peter Žagar, v tistem obdobju generalni sekretar kluba.
TRIKRAT SUSPENDIRAN, A VSELEJ OPROŠČEN
Acevo delo pri Olimpiji se je uradno končalo aprila 1974, ko ga je disciplinsko sodišče NZJ dosmrtno diskvalificiralo, ker naj bi v sezoni prej poskušal režirati rezultat tekme med Sutjesko in Olimpijo, ki so jo Ljubljančani v Nikšiču dobili z 1:0 in si tako zagotovili obstanek v ligi. "Pravijo, da sem mojster in da poznam veliko trikov, kako včasih izigrati predpise. V tem je celo nekaj resnice, saj se nisem rodil včeraj in mi je nogomet že dolgo služba. No, tekem in točk nikoli nisem kupoval! Glede tega sem brez masla na glavi," je takrat pojasnil novinarju zagrebškega Vjesnika.
Uspel je dokazati svojo nedolžnost in kazen so mu ukinili, a ga pozneje še dvakrat kaznovali na enak način. Vsakič je bil nato oproščen zaradi pomanjkanja dokazov. "Moj največji greh v nogometu je bilo kupovanje igralcev," je pozneje dejal.
PSIHOLOG, UŽITKAR IN VIZIONAR
Na ljubljansko delovanje vsestranskega Srba imajo zelo lepe spomine tudi takratni igralci Olimpije. Brane Oblak, pred leti izbran za najboljšega nogometaša v zgodovini slovenskega nogometa, pravi, da bi o njem lahko napisali knjigo. "Takrat sem bil edini reprezentant iz Olimpije in ob mojem odhodu v Hajduk me je Aco na vsak način hotel zadržati v klubu. Potem je dejal, da me je bil prisiljen pustiti že iz razloga, ker je imel na Jelsi na Hvaru hišo, ki bi mu jo jezni navijači Hajduka lahko še zrušili, če bi preprečil moj prestop. Drugače pa je bil dober človek, kot jih je le malo, odličen psiholog, doktor v pravem pomenu besede, ob tem pa tudi odličen poznavalec nogometa. Vedno je znal dati tudi pravi nasvet. Bil je hkrati pravi užitkar, ki je užival ob cigaretah in pijači. S tem sicer ni pretiraval, a že v Ljubljano je prišel z namenom, da se bo imel lepo vse do konca življenja. Name je vsekakor napravil velik vtis. Bil je tisti, ki je znal priskočiti na pomoč, prisluhniti in pomagati," ga je pohvalil.
Natančno je vedel za vse, kar se dogaja v nogometu, in v Olimpijo vpeljal drugačen način razmišljanja. V stroko se ni vpletal, bil pa je odličen organizator. Imel je vizijo, da mora klub delovati kot podjetje.
V spominu dolgoletnega igralca Olimpije Vilija Amerška je Aca Obradović ostal kot edini član kluba, ki je skrbel tudi za igralce: "Kot tehnični direktor je vodil praktično vse stvari v klubu. Glede igralcev je razmišljal o vsem, da bi se počutili kar najbolje in razmišljali samo o nogometu. Šele pri njem smo se počutili, da nas nekdo res upošteva."
Starejšega od bratov Ameršek so vedno motili očitki o domnevnem kupovanju tekem, v katerega naj bi bil vpleten Obradović: "To poslušam že vse življenje. Očitno te govorice širijo tisti, ki so bili sami vpleteni v dogajanje. Igralci o tem ne vemo nič, čeprav smo lahko slišali že marsikaj. Bili smo dovolj kakovostni, da nam kakšnih nečednih stvari ni bilo treba početi. Prirediti izid tekme brez vednosti igralcev pa je nemogoče."
Miloš Šoškić, ki je bil igralec Olimpije kar 11 sezon, nato pa tudi uspešen trener, ki je klub leta 1989 po petih letih spet pripeljal v prvo ligo, pa Aco Obradovića opisuje kot vizionarja: "Natančno je vedel za vse, kar se dogaja v nogometu, in v Olimpijo vpeljal drugačen način razmišljanja. V stroko se ni vpletal, bil pa je odličen organizator. Imel je vizijo, da mora klub delovati kot podjetje. Midva, takrat sem bil kapetan kluba, sva bila v dobrih odnosih. Nekoč mi je celo dejal, da bi bil lahko dober pravnik. Bil je res pravi svetovljan, ki je imel nogomet v malem prstu in je postal njegov način življenja."
