Najbrž ima vsak ljubitelj športa svoje najljubše, tistih nekaj trenutkov, ki si jih vedno znova zavrti in ki mu še leta, desetletja kasneje dvignejo kocine pokonci. Tiste magične in vse preredke trenutke, ko so se dogodki na igrišču, pa kakršenkoli je ta že bil, v popolnosti zlili z glasom, ki jih je spremljal.
V veliki večini so bili to že sami po sebi veličastni športni dogodki, nepozabne tekme, ki so že zdavnaj postale del športne zgodovine, a bili so tudi taki, ki so se v spomin za vse večne čase zapisali tudi ali pa predvsem zaradi komentiranja. In komentatorjev, mojstrov svojega poklica.
Strastni, včasih nenavadni, če ne že kar bizarni, nemalokrat pa tudi hripavi, ko jih je v vročici trenutka poneslo dlje kot kdajkoli prej, včasih tudi prek vseh navideznih meja, a prav zaradi tega so bili posebni in nepozabni. Spet drugič so bile preproste fraze in skovanke tiste, ki so ga naredile edinstvenega.
Tako preprosto, a tako sijajno. Zvočni zapisi, ki so z leti prerasli v legendo in postali del folklore. V nadaljevanju vam ponujamo šest njih, naš izbor, od Margaret Thatcher pa do Larryja Birda.
1. Maggie Thatcher, ali me slišiš?!
Kdo: Bjorge Lillelien
Kdaj: Ko je Norveška jeseni leta 1981 z 2:1 premagala Anglijo v kvalifikacijah za SP 1982
Premagati Anglijo v igri, za katero se bahajo, da je njihova, je bilo vedno neprecenljivo. Za skupino norveških amaterjev z začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja pa še toliko bolj in zadnji sodnikov žvižg je komentator norveške televizije pospremil s tirado, v kateri je na zagovor poklical številne osebnosti iz angleške zgodovine. "Lord Nelson! Lord Beaverbrook! Sir Winston Churchill! Sir Anthony Eden! Clement Attlee! Henry Cooper! Lady Diana! Maggie Thatcher - can you hear me, Maggie Thatcher! Your boys took one hell of a beating! Your boys took one hell of a beating!" Strastno, bizarno predvsem pa nepozabno.
2. Padel je Fraizer!
Kdo: Howard Cosell
Kdaj: Dvaindvajsetega januarja 1972 v Kingstonu na Jamajki, ko je Geroge Foreman že v drugi minuti prve runde na tla prvič poslal Joea Fraizerja
Do takrat nepremaganega (29-0) svetovnega prvaka Fraizerja, ki je leto pred tem v Dvoboju stoletja premagal Muhammada Alija. A takrat komaj 23-letni Foreman je že od samega začetka zagospodaril v ringu in pred dvobojem favoriziranega Fraizerja šestkrat poslal na tla. A bil je tisti prvi knockdown, ki ga je legendarni Cosell pospremil z devetimi besedami, ki so se za vedno zapisale v zgodovino boksa. "Down goes Frazier! Down goes Frazier! Down goes Frazier!" Preprosto, a vso veličino dogodka ne bi mogel opisati bolje.
3. Ali verjamete v čudeže?
Kdo: Al Michaels
Kdaj: Ko so ZDA na zimskih olimpijskih igrah leta 1980 v Lake Placidu proti vsem pričakovanjem premagale Sovjetsko zvezo
Dvoboj, ki je kasneje postal znan kot Čudež na ledu. Ko je iz amaterjev sestavljena reprezentanca ZDA pripravila eno največjih presenčenj v zgodovini hokeja in na kolena spravila takrat nedotakljivo ter skorajda nepremagljivo Sovjetsko zvezo s Tretjakom, Harlamovim, Fetisovom,... Ko je Al Michaels odšteval zadnje trenutke srečanja, skupaj z njim pa celotna ameriška nacija. "Do you believe in miracles? ... Yes!"
4. Nebo se je odprlo
Kdo: Milojko Pantić
Kdaj: Nekega deževnega aprilskega večera, ko je na beograjski Marakani Crvena zvezda v infarktni tekmi remizirala z Bayernom in se uvrstila v finale pokala prvakov.
"Nebo se je odprlo in štadion je eksplodiral," se je drl Milojko Pantić po tistem, ko je v 90. minuti Augenthaler prevaral lastnega vratarja in je Zvezda izenačila na 2:2. Rezultat, ki jo je peljal v Bari ter naslovu evropskega klubskega prvaka naproti.
5. Ljudje moji, ali je to mogoče?!
Kdo: Mladen Delić
Kdaj: Decembra leta 1983, ko je na splitskem Poljudu v odločilnem srečanju kvalifikacij za EP 1984 Jugoslavija gostila Bolgarijo.
Tako enim in drugim je v poštev prišla zmaga, a po izteku 90. minut je na semaforju pisalo 2:2, rezultat, ki je na EP v Francijo peljal Wales. In ko se je zdelo, da je vsega konec, ko so Bolgari zapravili še eno stoodstotno priložnost, se je zgodilo. "Nema više vremena za bilo šta. 45:38, Vujović, Vujoviiić, udarac, šansa, gol, gol, gool!!! Ljudi pa je li to moguče? Ludnica, šta je ovo, šta če se ovo dogoditi. 3:2! Ko? Ko?Ko? Pa ljudi, šta je ovo, šta je ovo?! Radanović? Radanović, Rada, Radanović! Pa je li to moguće, ljudi moji, kakva sreča, ma je li to moguće, tresu se tribine..." Dodaten komentar in prevod bržkone nista potrebna.
6. Bird je ukradel žogo!
Kdo: Johnny Most
Kdaj: V peti tekmi (2:2) finala vzhodne konference leta 1987 med Bostonom in Detroitom, pet sekund pred koncem pri vodstvu Detroita s 107:106
Legendarna, a počasi poslavljajoča se zasedba Keltov proti prihajajočim zlobnim dečkom iz Detroita. Larryja Birda in druščino so počasi dohitevala leta, zenit kariere je bil že mimo, Isiah Thomas in ostali zlobni fantje (Laimbeer, Dumars, Rodman, Salley, Mahorn) pa so počasi prevzemali primat na vzhodu. Morda je bila prav tista peta tekma finala vzhoda labodji spev neke velike generacije in nekega velikega košarkarja, Birda, ki je najprej zapravil žogo, potem pa si jo je priboril nazaj, ter podal danes žal že pokojnemu Dennisu "DJ" Johnsonu za zmagovito polaganje. Bil je to večer, ko je še ena legenda Boston Gardna, napovedovalec Johnny Most po 22 letih ponovil svojo znamenito frazo in nato še enkrat več ostal brez glasa. Bilo je leta 1965, ko je žogo ukradel Havlicek in bilo je 22 let pozneje, ko je žogo ukradel Bird.
