Mobilna verzija
Miha Andolšek
Miha Andolšek

Sramota vseh sramot, ravs vseh ravsov. In vse to zaradi dietne kokakole (video)

Kar bi moral biti povsem navaden petkov večer, je postal eden najbolj zloglasnih in sramotnih večerov v sicer pestri zgodovini lige NBA, njena nočna mora. Črni petek, ko se je običajna košarkarska tekma, ki bi morala biti le ena izmed 82. v rednem delu sezone, sprevrgla v vsesplošni kaos, ravs in nato v bitko za preživetje. Ne prej ne potem videno obračunavanje med igralci in navijači, ki je v trenutku in za vedno podrlo navidezno pregrado med športniki ter navijači. Nekajminutni incident pred televizijskimi kamerami, ki je imel za posledico najvišje kazni v zgodovini lige NBA in ki je postal znan kot Malice at the Palace.

Onstran Atlantika pač radi poimenujejo nepozabne boksarske dvoboje. Legendarni spopad Mohameda Alija in Georgea Foremana v Kinšasi leta 1974 je denimo postal znan kot The Rumble in the Jungle, petnajst rund trajajoči in srce parajoči epski pretep Alija in Joeja Frazierja v Manili leto dni kasneje pa Thrilla in Manila. In tako se je obračuna s pestmi, ki se je zgodil 19. novembra 2004 v dvorani Detroit Pistonsov, imenovani The Palace of Auburn Hills, prijelo ime Malice at the Palace. Zloba v palači. In dejansko bi težko našli boljše poimenovanje, saj če česa tistega črnega petkovega večera v domovanju batov ni manjkalo, je bila to - poleg norosti in številnih slabih odločitev - vsekakor zloba.

PRELUDIJ

Da se niso marali, je milo rečeno. Med ekipama je bilo precej slabe krvi, morda bi lahko rekli celo sovraštva. Bila je to ponovitev izjemno čustvenega konferenčnega finala iz prejšnje sezone, ki je med drugim ostal v spominu po Artestovemu komolcu v glavo Ripu Hamiltonu na šesti tekmi. Detroit kot aktualni prvak, prvič s šampionskim prstanom po eri zlobnih dečkov s konca osemdesetih in začetka devetdesetih, odlična ekipa z Benom in Rasheedom Wallaceom, Chaunceyjem Billupsom, Ripom Hamiltonom in Larryjem Brownom na klopi.

In potem Indiana, talenta polna zasedba, prva izzivalka, ki je celo poletje snovala maščevanje, prepričana, da je boljša zasedba od fantov iz Detroita. "Počutili smo se, kot da nam stojijo na poti. Bili smo mlajši, bili smo boljši, bili smo bolj talentirani. Oni pa so bili branilci naslova, vedno znova so nam dajali vedeti, da so oni glavni v ligi, da pot na vrh vodi mimo njih," se je leta kasneje spominjal Jermaine O’Neal. In čeprav je bila sezona šele v povojih, stara oziroma bolje rečeno mlada vsega dobra dva tedna, je bila tekma že tisti prvi pokazatelj razmerja moči, tudi zato jo je prenašala televizija ESPN. Bile so iskrice že pred tem, nizki udarci, provokacije, bila je to fizična, na oko nič kaj lepa tekma dveh srditih rivalov. A nihče ni pričakoval tistega, kar je sledilo.

Vse je izbruhnilo 45,9 sekunde pred koncem pri plus petnajst (!) za Indiano. Bojda je Ronu Artestu že pred tem nekdo prišepnil "Zdaj lahko enega." Zdaj lahko enega primeš malo trše. Artest, ki ga danes svet pozna pod imenom Metta World Peace, je takrat morda igral celo v življenjski formi. V povprečju je dosegal skoraj 25 točk na tekmo, predvsem pa je bil eden najboljših obrambnih igralcev po Scottieju Pippnu. In Artestu, ki se ga je takrat že dodobra oprijel sloves vzkipljivega in nepredvidljivega fanta, seveda ni bilo treba dvakrat reči, za tarčo pa si je izbral starega znanca Bena Wallacea. Big Bena, ki je žaloval za bratom, ki je teden dni pred tem izgubil bitko z rakom.

NOROST

Artest ga je pri polaganju trdo prijel, Big Benu je počil film in krenil je v obračunavanje z Artestom. Slednji se je mirno ali pa provokativno, odvisno od zornega kota, ulegel na zapisnikarsko mizo in čakal, da igralci umirijo Big Bena. Morda bi se vse končalo tu in zdaj, z izključitvijo ali dvema, a gledalec po imenu John Green je v še vedno ležečega Artesta zalučal dietno kokakolo. "Nisem želel nikogar zadeti, a pozabil sem na zakone fizike." In izbruhnil je kaos. Najhujši incident na igriščih lige NBA po tistem, ko je Kermit Washington nokavtiral in praktično končal kariero Rudyja Tomjanovicha.

Enajst milijonov in 146 tekem

Športna Amerika se je dvignila na noge. Kazen je bila rigorozna, komisar David Stern ni poznal milosti. Najvišjo je pričakovano pokasiral Ron Artest, ki je bil suspendiran do konca sezone, kar je ob 73 tekmah rednega dela in 13 končnice zneslo 86 tekem. Ne prej ne pozneje videna kazen, ki ga je stala slabih pet milijonov ameriških zelencev. Mnogi so menili, da jo je oziroma so jo še dobro odnesli. Tudi Stephen Jackson, ki je bil prepričan, da jih bo Stern izgnal iz lige. Incident je kmalu dobil tudi sodni epilog, Artest, Jackson, O’Neal in Johnson so dobili eno leto pogojne kazni, nekaj deset ur dela v korist skupnosti, tečaj za obvladovanje jeze in 250 dolarjev kazni. Kaznovani so bili še nekateri gledalci in tudi John Green, ki je zalučal kozarec kokakole v Artesta in pravzaprav zanetil kaos. Stari znanec policije je moral odsedeti trideset dni v zaporu, dobil pa je tudi doživljenjsko prepoved obiska tekem Pistonsov.

Artest se je zapodil na tribune in hkrati v športno sramoto, za njim pa Jermaine O’Neal in Stephen Jackson, sledilo je dobre pol minute trajajoče medsebojno obračunavanje z občinstvom, po katerem je bil pravi mali čudež, da se je končalo brez hujših poškodb. Štirideset sekund, ki so se zdele kot večnost. Jackson: "Takoj, ko sem napravil prvi korak na tribune, sem vedel, da bo to prineslo posledice, o tem nisem niti najmanj dvomil. A ko je v nevarnosti soigralec, človek, ki mu praviš brat, o tem ne razmišljaš. Raje se sprijaznim z vsemi posledicami, vedoč, da je moj soigralec živ in zdrav, kot pa da stojim na igrišču in opazujem od daleč. Da razmišljam o svoji karieri in denarju, medtem ko on morda krvavi in umira? Ne.«

Kaos, prerivanje, v katerem so pele pesti, leteli udarci, kovanci in kozarci, minute norosti, v katerih je denimo oče šestih otrok na igrišče zalučal stol. Ne domači trener Larry Brown, ki je poprijel za mikrofon, ne maloštevilni ostareli varnostniki in policija, nihče ni mogel zajeziti takrat že vsesplošnega divjanja. Igralcev Indiane resda ni bilo več na tribunah, a zdaj so bili navijači na igrišču. Peščica razjarjenih vrhunskih atletov na vrhuncu svoje moči proti več kot petnajsttisočglavi razjarjeni množici. Bitka za preživetje, v kateri je O’Neal z vso močjo zamahnil proti domačemu navijaču, za katerega je Jackson še dandanes prepričan, da bi ga ubil, če mu ne bi spodrsnilo. "Nisem ga videl, sem ga pa slišal. Ob vsem trušču v dvorani, sem slišal, ko ga je zadel."

Bile so tudi bizarne, tragikomične scene. Ko je denimo eden redkih policistov želel uporabiti solzivec, ga je sloviti ostrostrelec Reggie Miller rotil nikar. Da njegova obleka stane toliko in toliko sto dolarjev. Ko so se igralci Indiane po nekaj minutah pod točo letečih predmetov nekako le prebili v slačilnico, je bojda povsem odsotni Artest vprašal Jacksona, ali misli, da bodo kaznovani. "Jamaal Tinsley je prasnil v smeh, jaz pa sem vedel, da Ron ni pri sebi, da je na nekem drugem planetu. Odvrnil sem mu, da naj bo vesel, če bomo jutri še imeli službe."

Službe so obdržali, a kazni so bile rigorozne, 146 tekem in skupno deset milijonov dolarjev so zapravili z eno samo oziroma nizom napačnih odločitev, po tistih nekaj minutah norosti pa nikoli več ni bilo tako, kot je bilo. Imidž lige je bil omadeževan, mediji so dobili kost za glodanje, liga je poostrila varovanje in omejila prodajo alkohola na tekmah, na kariere vseh vpletenih je legel velik črni madež, Ron Artest pa je krenil na bizarno popotovanje, ki ga je od enega najbolj osovraženih košarkarjev pripeljalo vse do svetovnega mira (Metta World Peace). A Indiana je bila tista, ki je plačala najvišjo ceno. Kandidatka za naslov si ni več opomogla, moštvo šampionskega kalibra je bilo razklano, počasi je zdrsnilo v povprečje.

EPILOG

Po prestani kazni se je Artest sicer vrnil v dres Indiane, a po vsega šestnajstih tekmah naslednje sezone (2005-06) je sam zahteval menjavo, kar je bila kaplja čez rob. Fantje, ki so se mu postavili v bran in so zaradi njega izgubili milijone, so se počutili izdane. "Svojo kariero sem postavil na kocko, ko sem mu sledil na tribune, on pa ... Ne hvala, ne nič," so besede Jacksona, ki pravzaprav povedo vse. Ločitev je bila na tem mestu neizbežna, kmalu je sledila zamenjava s Sacramentom, Artest za Srba Predraga Stojakovića. Ron je bil še vedno sijajen košarkar, številke so sicer začele počasi padati, a še vedno je bil eden najboljših obrambnih igralcev lige. V palači Auburn so ga vedno pričakali s huronskimi žvižgi, svojih muh se še vedno ni znebil, tako da sta bila tudi postanka v Sacramentu in Houstonu kratkega veka.

Resnično se je pokesal šele leta pozneje, katarzo je doživel po sedmi tekmi finala med njegovimi LA Lakersi in Boston Celticsi. Na zdaj že legendarni tiskovni konferenci. "Ko sem bil mlajši, sem pustil na cedilu moštvo Indiane. Bil sem mlad, egoističen, na cedilu sem pustil Donnija (Walsha, op. p), Larryja (Birda), Jermaina (O’Neala), Tinsleyja in Jeffa Fosterja, ki ti vedno stoji ob strani in ki bi vse naredil zate in za ekipo. Pa Stephena Jacksona, ki je takrat že imel šampionski prstan, a se je vseeno boril z nami in ob nas. Včasih se počutim kot strahopetec, ko vidim vse te fante. Ko pomislim, da imam zdaj z Lakersi priložnost boriti se za prstan, ki bi ga lahko morda osvojil že takrat z njimi, a da sem jih pustil na cedilu, se včasih počutim kot strahopetec. In zato sem hvaležen bogu, da mi je po tistem dal še eno priložnost."

Pa Indiana? Potencialna dinastija Pacersov se je tistega petkovega večera sesula v prah. Dolgo se ni pobrala, pravzaprav se je šele v zadnjih letih če ne že vrnila na pota stare slave, pa vsaj približala le tem. A ni jih malo, ki menijo, da brez tiste Indiane in brez tistega petkovega večera tudi današnje ne bi bilo. Po tistem črnem petku so v klubu namreč krenili na trnovo pot odrešitve, na naboru so poleg igralske kakovosti vse bolj iskali tudi osebnostne vrline, fante z značajem. Morda je Paul George še najboljši primer recimo temu nove politike. Dobri fantje, popolno nasprotje problematičnega Ron-Rona, na napačni strani železniških tirov rojenega in na neizprosnih ulicah ter igriščih Queensa izklesanega fanta.

;