Mobilna verzija
Tamara Kedačič
Tamara Kedačič

Veselin Vujović brutalno iskreno in kot ga še niste poznali: Kaj hitro bi lahko končal med kriminalci

Martin Metelko

Eden najboljših rokometašev na svetu vseh časov. Legendarni trener, ki je s še bolj legendarnim preobratom poskrbel za enega od največjih uspehov slovenskega športa. In ki si je novo domovanje našel v Kopru.

Vse to in še več je Veselin Vujović, kot ga poznajo rokometni navdušenci. Toda v več kot uri prijetnega klepeta za naš in vaš športni časopis je bil navihan fant iz Cetinja, ki je istočasno treniral karate, rokomet in košarko, ter mož, ki svojo ženo najbolj jezi zato, ker je preveč agresiven. Bil je oče, ki je mislil, da po sinu Marku nikoli več ne bo mogel imeti otrok, a se je zgodil čudež, in bil je moški, ki se je skozi leta umiril ter zdaj uživa vsak dan svojega življenja. Razkril je svojo dušo in Veselina Vujovića smo imeli priložnost spoznati v povsem drugačni luči.

Šole ni najraje obiskoval, čeprav je bil dober učenec. Zase velikokrat pravi, da bi lahko bil še veliko boljši, če bi med poukom več poslušal. Pot ga je nato zanesla v Podgorico, kjer je obiskoval srednjo šolo, pri sedemnajstih letih pa je okrepil vrste takratnega velikana Metaloplastike iz Šabca. »Če vam povem povsem iskreno, se moja pot ne bi dobro končala, če ne bi zapustil Cetinja. Bil bi na drugi strani zakona. Mesto je namreč znano po kriminalcih, ki kradejo po Italiji. Tudi sam sem bil nagnjen k incidentom, velikokrat sem se stepel in zabredel v težave. Mislim, da je rokomet iz mene potegnil najboljše in me oddaljil od vseh teh težav. Bil sem na zelo dobri poti, da postanem budalo,« je bil neprizanesljivo iskren Veselin. Tudi njegovi šolski dnevi so bili velikokrat zaznamovani s pretepi. »Sploh ne bi mogel prešteti, kolikokrat sem se stepel. To je bil del moje osebnosti, moje agresivnosti. Toda moram dodati, da sem se vedno stepel z enakovrednimi ali močnejšimi, nikoli šibkejšimi od sebe,« je še dodal.

Njegova slava je v igralskih dneh dosegla višave, bil je ikona jugoslovanskega športa. Za nameček je z reprezentanco osvojil dve kolajni na olimpijskih igrah, leta 1984 zlato, štiri leta kasneje pa še bronasto, prav tako pa se je okitil z naslovom najboljšega na svetu. Veliko športnikov se težko spoprijema s tolikšno slavo, ki ima lahko tudi negativne stranske učinke. Kako pa se je s tem spopadal on? »Na srečo sem se zelo zgodaj poročil, star sem bil 21 let, leto kasneje pa sem dobil še sina. Na mlade športnike dobro vpliva, če se zgodaj poročijo. Toda ne z dekleti, ki jih zanima le denar, temveč z dekletom, ki je prava podpora. Zame je žena Ljiljana prav to. Moja najboljša prijateljica.« 

Ko smo ga namreč vprašali o tem, zakaj oziroma kdaj je njegova žena najpogosteje jezna nanj, se je najprej zasmejal, nato pa v resnem tonu nadaljeval: »Zato, ker se preveč družim z ljudmi, ki si tega ne zaslužijo, ali takrat, ko sem med tekmami preveč agresiven. To jo res jezi, me je pa pohvalila, da sem se v zadnjem obdobju popravil in se umiril. Velikokrat mi reče, da bi, če ne bi bil tako agresiven, lahko kot trener dosegel še več.« Kako pa danes gleda na teh nekaj najbolj znanih incidentov, od tistega na klopi Ciudada Reala, ko je izzval množični pretep, do kasnejših v vlogi trenerja Vardarja?

CELOTEN TRISTRANSKI INTERVJU Z VESELINOM VUJOVIĆEM SI LAHKO PREBERETE V PONEDELJKOVI TISKANI EKIPE SN, KI JO DOBITE TUDI NA TRAFIKA24.SI