Ko smo se z devetindvajsetletnim nogometašem sprehajali skozi praznično okrašeno središče mesta, se je spomnil, da bo po dolgem času praznike preživel doma. Še pred tem sta s fotografskim kolegom ugotovila, da imata precej bolečo skupno preteklost. Bližnje srečanje, ki se je zgodilo povsem po nesreči, da ne bo pomote, sta imela na tekmi z Domžalami, ki se je končala z nekaj poškodovanimi kosi opreme in podplutbama obeh, a tokrat sta se dogodku oba le nasmejala, nato pa je šel pogovor v drugo smer. H Goranovemu otroštvu, ki ga je prvih sedem let preživel v Novi Gorici, nato pa se je z družino preselil v bližnji Šempeter.
"Otroštva ne bi zamenjal za takšnega, kot ga imajo današnji otroci. Veliko časa sem preživel pred blokom, takrat še ni bilo telefonov ali mobitelov, zato smo preprosto pozvonili pri prijateljih. Veliko smo kartali, še posebej priljubljena je bila briškola, veliko smo se skrivali, se igrali lopove in policaje ter seveda nogomet. Mama je imela včasih kar velike težave, da me je spravila na kosilo," je v smehu priznal izkušeni vezist.
Eden od ritualov, ki so ga imeli otroci, je bilo analiziranje italijanskih športnih risank, ki so jih spremljali ob popoldnevih. "Velikokrat smo skušali risane junake tudi posnemati, toda ni šlo (smeh)." Ko je napočil dan za selitev v Šempeter, ki je od Nove Gorice sicer oddaljen le pet kilometrov, Goran tega ni najbolje sprejel, zdelo se mu je, kot da se mora preseliti vsaj petsto kilometrov daleč.
CELOTEN ČLANEK SI LAHKO PREBERETE V DANAŠNJI IZDAJI ČASNIKA EKIPA SN.
