Poleti je večno zvestobo obljubil svoji Maruši, s katero sta vrsto let živela ločeno, zdaj pa je v njunih mislih že širitev družine. Umirjeni hokejist, ki se na ledu spremeni v pravega borca, se je razgovoril tudi o pretepih na ledu, težavah v šoli, očetu, ki je velik navijač Jesenic, in padcu na zadnjico na prvem treningu.
Zaradi slednjega je bil kot nadobudni osnovnošolec še bolj odločen, da bo bolj zavzeto treniral in se prelevil v dobrega hokejista, in glede na vse njegove dosežke tako na klubski kot tudi na reprezentančni ravni mu je to uspelo. Ko se je s prijatelji preganjal v gozdu v okolici doma, si ni nikoli predstavljal, da bo njegovo življenje zaznamovano s hokejem, njegova prva izbira je bil namreč tenis. A lopar je vihtel le kakšno leto, nato pa se je preselil na led, kjer še danes, pri enaintridesetih letih, preživi večino svojega časa. "Imel sem otroštvo, v katerem smo s prijatelji večino časa preživeli v naravi, veliko smo se gibali. Predvsem se spomnim tega, da sem se družil s sestrično in bratrancem, ki sta mojih let in sta živela na vasi, medtem ko sem jaz odraščal v blokovskem naselju v okolici Tržiča. Veliko časa sem bil pri njiju, tam so imeli ob hiši gozd, v katerem smo se velikokrat igrali, mislim, da so bili to najlepši časi. Večinoma smo raziskovali, do kje si upamo iti v gozdu, veliko smo se skrivali in plezali, še danes pa smo zelo povezani. Z bratrancem sva se včasih tudi stepla, dlje pa ni šlo," se je nasmehnil hokejist Telemacha Olimpije.
Kot otrok svojim staršem ni povzročal veliko sivih las, bil je sicer navihan otrok, toda kot nam je zaupal, je bilo njegovo osnovnošolsko spričevalo v vseh pogledih videti vzorno. "Vzgoja doma je bila zelo dobra, nikoli nisem povzročal kakšnih večjih težav. Imel sem srečo, da sem imel takšna starša, ki sta mi po eni strani veliko dovolila, bila sta tolerantna, po drugi strani pa sta mi vcepila vrednote, za kar sem jima še danes hvaležen." Pri osmih letih je dobil mlajšega brata, ki se je ukvarjal z nogometom, bil po Andrejevih besedah zelo perspektiven, a nato izgubil voljo. "Zdaj je zelo navdušen amaterski hokejist. Žal mi je, da se, ko mu je bila dana možnost, ni odločil za hokej. V nekaj letih je kot amaterski hokejist pokazal izjemen talent," je razložil Andrej in dejal, da bi lahko imel njegov mlajši brat celo uspešnejšo kariero od njega.
Do konca življenja ji bom hvaležen za to, da sva prišla do tega kompromisa, da sem lahko izkusil igranje v tujini, zaradi tega so se zgodile vse stvari, ki se drugače ne bi, tudi olimpijske igre in vsi ti naslovi.
"V otroštvu je bil veliko bolj živahen od mene, se pa zaradi razlike v letih in zaradi moje hokejske kariere nisva nikoli toliko družila, da bi si bila zelo blizu. Šele zdaj, ko je on star 23 let, imava tisti pravi bratski odnos." S hokejem se je Andrej začel ukvarjati v osnovni šoli, že prej pa je z očetom, velikim navijačem, velikokrat obiskoval tekme. A pobuda, da bi se Andrej začel ukvarjati s tem športom, je prišla s stričeve strani, ki ga je skupaj z bratrancem velikokrat peljal na prosto drsanje. In tako se je za oba v tretjem razredu osnovne šole začela hokejska pot v kranjskem Triglavu. "Starša se nista ukvarjala s športom, do profesionalne poti sem prišel zgolj tako, da je bil oče velik navijač."
OČE JE DAL VELIKOKRAT ZA "RUNDO"
Ko je naš pogovor nanesel na obdobje v šolskih klopeh, je imel naš sogovornik dve zelo različni izkušnji. Najprej je bilo obdobje v osnovni šoli, v katerem je bil izjemno dojemljiv, zato se je z lahkoto prebijal skozi osemletko, v srednji šoli pa je bilo veliko težje. "Sploh prvo leto v gimnaziji sem zapadel v težave, na srečo pa sem imel podporo staršev. Mogoče bi mi kje drugje rekli, naj grem raje delat, starša pa sta mi zaupala in verjela vame, da bom dokončal šolo. Dobil sem drugo priložnost, se prepisal in postal računalniški tehnik. Šolo sem sicer končal leto pozneje, a vse skupaj je bila zame dobra izkušnja. Kaj je šlo narobe? V prvi vrsti to, da se nisem bil vajen učiti, ko sem začel obiskovati šolo v Kranju, sem zamenjal družbo, mislim, da je bilo vse skupaj povezano. Imel sem težave pri matematiki, tudi kemija in fizika mi nista šli," je priznal izkušeni hokejist, ki se je takrat že veliko bolj posvečal športu, vse njegove misli so bile usmerjene v led.
"Hokej sem hitro vzljubil, še vedno se spomnim svojega prvega treninga. Doma so mi kupili rdečo čelado, ker je oče velik navijač Jesenic (smeh). Imel sem plastične drsalke, par ščitnikov in rokavice. Ko sem v Kranju prvič stopil na led na treningu, sem želel udariti plošček proti golu, a sem padel na zadnjico (smeh). Nikoli ne bom pozabil niti tega, kako dolgo sem se moral doma pripravljati in oblačiti, da sem sploh lahko šel na trening," je v smehu še razlagal. V svoji karieri je sicer nosil dres Jesenic, toda le za kratek čas, veliko večji pečat je pustil v Olimpiji, pri večnih rivalih, kjer igra tudi v letošnji sezoni. Kako je na vse skupaj gledal oče? "Prijatelje ima tako tam kot tudi v Ljubljani, je pa res, da se veliko več giba v krogih, kjer navijajo za Jesenice, in vem, da jih je velikokrat slišal. Mogoče je bilo s tega vidika zanj težje kot zame. Vem, da je moral velikokrat dati za 'rundo', včasih zato, ker sem dal gol proti Jesenicam, včasih ker so zmagali."
Na drugi strani pa je bila mama bolj v skrbeh za svojega sina, včasih je še hodila na tekme, v zadnjem obdobju pa ne več, ker je to zanjo postalo preveč stresno. "Če morda od brata, očeta ali moje žene sliši, da se je kaj zgodilo, je treba pogledati in povedati, kaj se je zgodilo. To so pač mame," se je nasmehnil. Pretepov je bilo v njegovi karieri veliko. "V mlajših kategorijah jih je bilo več, zdaj že pet, šest let nisem bil vpleten. Prej sem vse skupaj sprejemal z vročo glavo, pretep v Linzu leta 2008 je bil prelomni trenutek, po tistem sem se začel malo bati, kaj se bo zgodilo. Takrat sem namreč najprej dobil plošček v obraz, imel sem zatečeno lice, a sem nadaljeval igro. Pozneje pa sem se zapletel v pretep, v katerem sem nastavil drugo stran obraza, imel sem razbito glavo, buške, en teden nisem mogel vstati iz postelje."
Sploh prvo leto v gimnaziji sem zapadel v težave, na srečo pa sem imel podporo staršev. Mogoče bi mi kje drugje rekli, naj grem raje delat, starša pa sta mi zaupala in verjela vame, da bom dokončal šolo.
VIDEVALA SVA SE ENKRAT NA SEZONO
Zadnjih šest let je večinoma v tujini, najtežji del vsako sezono pa je bilo pospravljanje kovčkov, zavedajoč se, da bo njegova boljša polovica Maruša ostala doma, saj ima tudi ona svojo kariero, in da se bosta videla mogoče enkrat, dvakrat na sezono. "Ko sem šel prvič v tujino, v Italijo, je ona ravno diplomirala, zato sva bila nekaj mesecev skupaj, potem pa ne več. En teden je bila v Franciji prvo leto, en teden pa drugo, v Rusiji pa sploh ni bila, ni videla te lepote, ki jo mesto premore (smeh). Do konca življenja ji bom hvaležen za to, da sva prišla do tega kompromisa, da sem lahko izkusil igranje v tujini, zaradi tega so se zgodile vse stvari, ki se drugače ne bi, tudi olimpijske igre in vsi ti naslovi. Zdaj, ko sem doma, je tako, kot bi moralo vedno biti," je z olajšanjem govoril Andrej in nadaljeval: "Vsako poletje je bilo najtežje, ker sva vedela, da bom moral spet oditi brez nje in da se bova videla ob božičnih praznikih. Sva pa taka človeka, da sva lahko vse skupaj prebrodila, ob vseh aplikacijah nisem imel občutka, da bi šlo življenje kar mimo. Seveda pogrešaš telesni stik in zamudiš določene stvari. Zdaj sem njen dolžnik, upam pa, da si ne bo zaželela kaj velikega (smeh)," je v šali pripomnil Andrej, ki svojo soprogo pozna že od osemnajstega leta, ko je bil s Triglavom mladinski prvak, njo pa je hokej malo zanimal. "Jaz sem jo videl prvi na neki fotografiji, najine poti so se začele prepletati. Na eni strani naključno, po drugi strani pa sem jo jaz bolj iskal. Poročila sva se lani poleti po dvanajstih letih skupne poti, zdaj pa razmišljava tudi o družini. Tudi to je ena od stvari, zakaj sem ostal doma."
V FRANCIJI UŽIVAL Z DRUŽINO SLOVENSKIH POTOMCEV
Sploh njegova zadnja sezona v Rusiji je bila s tega vidika izjemno zahtevna. "Zdaj dobivam tisto, kar sem najbolj pogrešal, to, da lahko odklopim glavo od hokeja, da lahko grem s prijatelji na pivo." Preden se je odpravil v Rusijo, se je pripravil na vse prej kot lahko življenje. V prvih treh mesecih je bilo zanj najpomembnejše to, da se je podredil njihovemu načinu razmišljanja in dela. "Bilo je težkih deset mesecev, a iz vsega lahko potegnem tudi veliko pozitivnih stvari. Najtežje mi je bilo to, da sem bil tam že julija, da smo dva meseca trenirali včasih tudi štirikrat na dan, v vsem mesecu pa smo imeli le dan ali dva prosta. Predvsem psihično je bilo naporno, velikokrat sem se spraševal, kaj sploh delam tam. Tudi med sezono smo bili vedno v gibanju, nismo imeli ustaljenega ritma, pritiski so bili ogromni, ker je ekipa morala zmagati. V teh mesecih se je v garderobi zamenjalo veliko ljudi, jaz sem imel veliko podporo športnega direktorja tudi takrat, ko mi ni šlo najbolje. Po tem letu imam veliko spoštovanja do fantov v Rusiji."
Vem, da je moral velikokrat dati za 'rundo', včasih zato, ker sem dal gol proti Jesenicam, včasih ker so zmagali.
Andrej nam je zaupal, da pravega življenja v Neftekamsku ni imel. "Mesto ima sicer 200 tisoč prebivalcev, toda nič ni bilo vrednega ogleda. Moral sem v tri trgovine, če sem želel kupiti vse. Soigralci so večinoma po nakupih hodili v tri ure oddaljeno Ufo. Da je mesto dovolj veliko, smo ocenjevali po tem, da je imelo McDonald's (smeh)." In če je bila Rusija tista dežela, kjer je najbolj pogrešal dom, pa se je najbolj doma počutil v Franciji, natančneje v mestu Rouen v zgornji Normandiji. "To je edino mesto, v katerem sem spoznal potomce Slovencev. Na eni od naših domačih tekem sem kar naenkrat opazil slovensko zastavo, po koncu sem šel takoj do družine, ki jo je obesila. Bil je starejši par s hčerko in njenim možem, takoj smo se dobro razumeli. Velikokrat smo se dobivali, hodili na večerje, ko je prišla žena na obisk, so nama razkazali Normandijo, zaradi njih sem se počutil kot doma. Obiskali so tudi Slovenijo, ogledali smo si Postojnsko jamo, Bled, Ljubljano …" je razlagal izkušeni hokejist. Tudi mesto mu je bilo zelo všeč, rad si je vzel kakšen trenutek ali dva zase in se sprehajal.
JUTRA Z ARGENTINSKO DOGO SO NEPRECENLJIVA
Prosti čas v veliki meri namenja psu, argentinski dogi. "Sprehod z njo je prva stvar, ki jo zjutraj opravim pred treningom. To je eden od najlepših delov dneva, ko se narava počasi prebuja. Na začetku mi je bilo težko vstajati, so pa ti jutranji trenutki velikokrat neprecenljivi. Ta kuža je najina velika ljubezen. V tujini je bil moj velik hobi gledanje filmov in nanizank, mislim, da ni filma, ki ga v zadnjih štirih letih ne bi videl. Ko se z ženo usedeva, se večinoma zgodi, da sem jaz film, ki si ga želi ogledati, že videl, zato jo raje peljem v kino (smeh)."
Včasih sem v zasebnem življenju še preveč umirjen, mogoče mi je tujina vzela nekaj duše, a zdaj počasi spet postajam pravi. Po drugi strani pa sem bolj temperamenten, v slačilnici me imajo mogoče kdaj poln 'kufer'.
Na ledu je izjemno borben in ognjevit, med pogovorom pa smo ga spoznali kot izjemno umirjenega. Kakšen je Andrej Tavželj v resnici? "Včasih sem v zasebnem življenju še preveč umirjen, mogoče mi je tujina vzela nekaj duše, a zdaj počasi spet postajam pravi. Po drugi strani pa sem bolj temperamenten, v slačilnici me imajo mogoče kdaj poln 'kufer'. Rad povem stvari, povzdignem glas, ne morem se pretvarjati, vedno od vseh pričakujem, da mi sledijo, kar je lahko kdaj sebično. Upam, da to vzamejo kot pozitivno. Mogoče se tam res tako izpraznim, da sem doma zelo umirjen."
