Mobilna verzija
Tamara Pocak
Tamara Pocak

Nathan Roberts: Družinski pes je bil moja najboljša varuška

Grega Wernig

Prejšnji teden smo v vaši in naši rubriki gostili rokometašico Krima Allison Pineau, ki je med drugim izjemno navdušena nad Avstralijo, tokrat pa smo na prijeten klepet ob kavi povabili pravega Avstralca, ki je začasen dom našel v Ljubljani.

Za Nathana Robertsa, odbojkarja ACH Volleyja, je to že deveta postojanka v izjemno pestri odbojkarski karieri, zato nam je v pogovoru zaupal tudi marsikatero zanimivost. In kot veliki ljubitelj toplega napitka, po katerem je rubrika dobila tudi ime, razkril, kje se dobi najboljša kava.

Čez dober teden dni bo sprejemalec oranžnih zmajev dopolnil devetindvajset let, nase pa je na slovenskem odbojkarskem parketu prav gotovo opozoril na finalni pokalni tekmi, na kateri je ACH Volley prav po njegovi zaslugi prišel do devete pokalne lovorike, Avstralec pa si je prislužil naziv najkoristnejšega igralca. Izkazal se je tudi za izjemno zgovornega sogovornika, že kot otrok pa je bil izjemno družaben.

"Čeprav sem Adelaide, mesto, kjer sem se rodil, zapustil zelo zgodaj, je to zame še vedno dom, kjer imam ogromno prijateljev. Ti me seveda nenehno sprašujejo, kdaj se bom vrnil, še posebej zdaj, ko imamo poletje in je tam res lepo," se je z nekaj domotožja spomnil svojega rojstnega kraja, kjer je, kot se je izrazil, odraščal še v času pred internetom, in sicer ne sam, temveč z dvema bratoma, eden je bil mlajši tri in drugi enajst let.

"S starejšim od obeh sem veliko igral kriket in avstralski nogomet, v bistvu sem večino časa preživel zunaj, rad sem se tudi vozil s kolesi. Veliko sva se prepirala, se tepla, se zabavala, zdaj pa sva najboljša prijatelja. Čeprav je imel najmlajši brat šele pet let, ko sem šel zdoma, sva si zelo blizu," nam je zaupal avstralski odbojkar in dodal: "Bil sem izjemno hiperaktiven otrok, vedno sem tekal po hiši, starša pa sta mi vedno rekla, naj grem ven in se igram s psom. Mislim, da je bil naš družinski pes najboljša varuška na svetu, ker sva se igrala po štiri ure na dan (smeh)."

Zato tudi ni presenetljiv podatek, da je imel nemalokrat kakšno buško ali odrgnjeno koleno. "Spomnim se, ko sem se učil voziti kolo na dvorišču. Toda kar naenkrat sem izgubil nadzor in padel na beton. Kri mi je tekla po obrazu, stekel sem do mame, ki me je nato odpeljala k zdravniku. Mislim, da po tem kar nekaj let nisem vozil kolesa (smeh). Sicer pa nisem počel veliko neumnosti."

842-16-19-roberts 4
Grega Wernig

Eno leto sem skušal igrati tudi na bobne. Neuspešno. Mislim, da nisem ravno glasbeno podkovan. Obožujem petje, čeprav ne znam peti in se vsi norčujejo iz tega. Obožujem ples, toda ne znam plesati.

V otroških letih je bil Nathan dober predvsem v avstralskem nogometu, ukvarjal se je tudi z atletiko, bil je dober skakalec v višino, nakar je nazadnje pristal v odbojki. Vedno so mu bili bolj všeč ekipni športi, ki so, kot je priznal, veliko bolj zabavni, veliko več priložnosti je za sklepanje novih prijateljstev. "Šport mi je takoj postal všeč, pa čeprav v tistem trenutku ni bil niti malo priljubljen. Zdaj se stvari nekoliko izboljšujejo, saj je reprezentanca nastopala na olimpijskih igrah in tudi v svetovni ligi, prvič smo tekme igrali pred domačimi navijači. Avstralija ima to 'nesrečo', da ima veliko svojih športov, kot so kriket, avstralski nogomet, tri vrste ragbija, to so tudi športi, kamor gre večina denarja."

OBOŽUJEM PETJE, ČEPRAV NE ZNAM PETI
Za razliko od mnogih drugih gostov, ki smo jih že gostili v  rubriki, je avstralski velikan oboževal šolo, čeprav je bilo na koncu srednje šole vse skupaj zaradi odbojke že bolj zahtevno. A ker se zaveda pomena izobrazbe, se tudi zdaj, čeprav je na tisoče kilometrov od doma, uči in počasi, a učinkovito zaključuje študij. "Poleg športne vzgoje sem imel najraje geografijo in zgodovino. Eno leto sem tudi skušal igrati na bobne. Neuspešno. Mislim, da nisem ravno glasbeno podkovan. Obožujem petje, čeprav ne znam peti in se vsi norčujejo iz tega. Obožujem ples, toda ne znam plesati," je v smehu priznal Nathan.

Pri šestnajstih letih se je preselil v glavno mesto Avstralije, Canberro, kjer je obiskoval avstralski inštitut za šport. "Ta selitev je bila zame daleč najtežja, težja od tiste, ko sem se preselil v Evropo. Še posebej ker sem bil star šestnajst let in družine nisem videl štiri mesece. Takrat sem sicer mislil, da vem veliko o svetu, vendar sem hitro ugotovil, da ni res (smeh)."

Kot je priznal, je imel veliko srečo, da je bila njegova prva selitev v tujino na Dansko, kjer se je hitro udomačil, saj skoraj vsi govorijo angleško, tudi ljudje pa so bili zelo prijazni. "Tako kot v Sloveniji,« je še pristavil avstralski reprezentant.

842-16-19-roberts 2
Grega Wernig

V DUBAJU PRVO POLETJE PO DESETIH LETIH
Prek domovine in Danske ga je pot nato zanesla še v Nemčijo, na Portugalsko, v Grčijo, Italijo, Združene arabske emirate, Švico in nazadnje v Slovenijo. "Gledano iz povsem odbojkarske perspektive je bilo vsekakor najboljše v Italiji, vedno sem si želel igrati tam. Bilo je zahtevno, na vsaki tekmi si moral dati vse od sebe, še posebej v prvi ligi.  Toda živeti tam ni tako lepo kot na primer na Danskem ali v Sloveniji, ki sta verjetno moji najljubši državi. Zelo je pomagalo, da vsi tu govorijo angleško, verjetno bolje kot jaz (smeh). Tudi življenje v Dubaju ni bilo slabo, predvsem zato, ker sem imel prvič po desetih letih poletje, hkrati pa je mesto res ogromno in sem vedno lahko nekaj počel."

Italija je bila zanj posebna tudi zato, ker so njegovi stari starši po mamini strani Italijani, vedno je želel raziskati ta košček sveta, naučil se je tudi italijansko. "Moja mama je iz okolice Parme, kjer govorijo zelo posebno narečje, zato se tudi ona ni naučila pravilne italijanščine. Dobro bi bilo, če bi se že v mlajših letih naučil jezika, sem se bil pa primoran, ko sem začel igrati, saj v Italiji skoraj nihče ne govori angleško (smeh)."

Ko je bil v Nemčiji, je tudi tam osvojil nekaj jezika, v ostalih državah pa je osvojil zgolj osnovne fraze. "Mislim, da bi se moral naučiti še več slovenščine. Če ne bi študiral, bi se verjetno bolj potrudil, je sicer težak jezik, toda ni nemogoč (smeh)."

UJELA ROPARJA IN PRISTALA NA POLICIJI
Da se Nathan trudi na vsakem koraku, smo se lahko prepričali tudi mi, saj je kavo naročil v pravilni slovenščini z nekaj avstralskega naglasa. "Mislim, da je bilo to, kako se naroči kava, verjetno prva stvar, ki sem se je naučil, in to že prvi dan. Seveda sem se od fantov naučil tudi nekaj kletvic. Nekaj sem jih poznal že prej, saj sem igral s srbskimi odbojkarji. To je verjetno prva stvar, ki se jih naučiš (smeh)," je priznal Nathan, ki se je hitro podal tudi v raziskovanje dežele na sončni strani Alp.

842-16-19-roberts 5 (obrez)
Grega Wernig

Spomnim se na primer, da me je v Italiji obiskal prijatelj, ki so ga oropali na rimskem metroju. Odločil se je, da bo nepridiprava ujel, zato je stekel za njim in ga podrl na tla. Na koncu je dobil svoj ukradeni računalnik nazaj, kar je bilo dobro, toda nato sva morala na policijsko postajo, ker je potegnil ročko za zasilni izhod.

"Nisem vedel veliko o državi, nikoli prej nisem bil tukaj. Sem bil pa že od nekdaj dober prijatelj Matije Pleška, s katerim sva skupaj igrala v Italiji, on mi je povedal, da je lepo tukaj. Presenečen sem bil, koliko ljudi govori angleško. Če sem iskren, sem pričakoval, da bo v tem pogledu stanje podobno kot v Italiji, ne vem, zakaj. Tudi mesto je veliko lepše, kot sem pričakoval," je priznal visokorasli Avstralec, ki smo ga povprašali tudi o kakšni posebni dogodivščini, ki se mu je pripetila v vseh teh letih igranja v različnih državah.

"Naj pomislim … Hm, človek bi pričakoval, da bi se mi nabralo veliko več stvari, toda vse, česar se lahko spomnim, se je zgodilo mojim prijateljem. Spomnim se na primer, da me je v Italiji obiskal prijatelj, ki so ga oropali na rimskem metroju. Odločil se je, da bo nepridiprava ujel, zato je stekel za njim in ga podrl na tla. Na koncu je dobil svoj ukradeni računalnik nazaj, kar je bilo dobro, toda nato sva morala na policijsko postajo, ker je potegnil ročko za zasilni izhod (smeh)."

NAJRAJE S KAVO IN KNJIGO
Po vseh teh letih se je že navadil na življenje daleč od doma in tudi na to, da mora zdaj sam poskrbeti za vse. "Hiša mojih staršev je brezmadežna, tako da sem se že doma navadil pospravljanja in čiščenja ter vsakodnevnega pospravljanja postelje. Mogoče sem zdaj, ko živim sam, nekoliko bolj len (smeh). Kar zadeva kuhanje, lahko rečem, da nekaj obvladam, čeprav mi ni treba. Nisem slab, lahko bi bilo slabše (smeh)."

V slovenski prestolnici prebiva skupaj s soigralcem Ericom Mochalskim, zato ni presenetljivo, da se največ druži prav z njim. "Po tekmah se največkrat družim z mlajšimi fanti, ker Plaška poznam že dlje časa, grem večkrat k njemu in njegovi družini na kavo. Lahko rečem, da imam veliko prijateljev."

Od turističnih znamenitosti v Sloveniji in okolici si je večkrat ogledal Bled, bil je v Benetkah, rad bi se odpravil tudi v Postojnsko jamo, z Ericom pa bi se rada odpravila še v bližnje prestolnice, kot so Dunaj, Budimpešta in Beograd. "Rad bi šel tudi v gore, to je nekaj, česar v življenju še nisem počel."

Prosti čas preživlja predvsem za knjigami, tako študijskimi kot za kakšnim romanom, ter ob skodelici dobre kave. "Odgovor na to, kje je najboljša, je preprost: v Italiji. Tudi tu ni slaba, toda italijanska je daleč najboljša. Res obožujem kavo, toda skušam se omejiti na dve, največ tri skodelice na dan. Kar pa zadeva knjige – zadnja, ki sem jo prebral, je bila roman avstralskega pisatelja z naslovom Shantaram, ki opisuje Avstralca, ki je zbežal iz zapora v Indijo.«

Obožuje tudi tenis, vendar v času, ko je v Avstraliji na sporedu turnir za grand slam, nikoli ni doma. "Sta me pa mama in oče letos poklicala in rekla, da sta videla igrati Rogerja Federerja. Sploh nisem želel poslušati (smeh)." 

842-16-19-roberts 3
Grega Wernig

Bil sem izjemno hiperaktiven otrok, vedno sem tekal po hiši, starša pa sta mi vedno rekla, naj grem ven in se igram s psom. Mislim, da je bil naš družinski pes najboljša varuška na svetu, ker sva se igrala po štiri ure na dan.

PRELOŽIL LET IN ŠE VEDNO JE TUKAJ
Razkril nam je tudi, da je bil pred dobrimi štirimi meseci dva dni oddaljen od tega, da se vrne v Avstralijo in si najde kakšno službo: "Vse leto sem bil namreč poškodovan, nisem veliko igral. Mislim, da je bilo za mano najtežjih osemnajst mesecev življenja. Po svetovnem prvenstvu na Poljskem sem potoval po Evropi in upal, da bom dobil kakšen klub. V času, ko sem bil ravno na Danskem pri prijatelju, me je poklical Pleško in mi povedal, da se je Jan Klobučar poškodoval, in me vprašal, če bi prišel in nekaj dni treniral. Sprejel sem, preložil sem let in se še nisem vrnil (smeh)."

Če bi moral izbrati besede, s katerimi bi se opisal, bi Nathan najprej izbral prijazen. "Oziroma vsaj mislim, da sem (smeh). V vseh stvareh rad vidim pozitivne stvari, kar z vsemi poškodbami v zadnjem obdobju ni bilo najlažje. Zelo sem navezan tudi na družino, kar se mogoče sliši smešno, ker sem že tako dolgo zdoma," je še pristavil Nathan in dodal, da ravno zaradi teh potovanj in nenehnih selitev še ni našel pravega dekleta.

;