Mobilna verzija
Iztok Lukner
Iztok Lukner

Povilas Babarskas: Ves čas je kričal

Nikola Miljković

Športnim navdušencem ob omembi Litve takoj na misel pride košarka. To je namreč ena izmed zelo, zelo redkih držav na svetu, kjer je daleč najpriljubljenejši šport prav igra z oranžno žogo.

Litovci v rokometu niso niti približno tako uspešni, a nekateri posamezniki vseeno igrajo na visoki ravni. Eden izmed njih je Povilas Babarskas. Sedemindvajsetletnik prihaja iz Kaunasa, kjer je pri Granitasu tudi začel svojo kariero.

Babarskas NIK_6299
Nikola Miljković

POVILAS BABARSKAS
rojen: 13. decembra 1989
država: Litva (Kaunas)
šport: rokomet
klub: RK Celje PL

Med letoma 2010 in 2015 je igral v Avstriji, lani poleti pa se je preselil v Celje in mu obljubil triletno zvestobo. Čeprav ima s svojima 202 centimetroma idealno postavo za igranje košarke, ga je splet okoliščin od slednje odvrnil.

Kakšna je vaša življenjska zgodba?
Rodil sem se v Kaunasu, a ko sem bil star šest mesecev, smo se s starši preselili v Nemčijo. Moj oče je bil rokometaš, ob prihodu v Nemčijo je igral v četrti ligi, nato pa je klub v naslednjih dveh, treh sezonah napredoval do druge. V tistem času je bilo zelo težko iti v tujino, tako je bilo v Sovjetski zvezi. V Nemčiji smo bili šest let in se nato vrnili v domovino, kjer sem začel hoditi v šolo. V Litvi sem ostal do enaindvajsetega leta in nato odšel v Avstrijo, kjer sem pred prihodom v Slovenijo igral pet let.

Litva je košarkarska država, zakaj ste se odločili za rokomet?
V Litvi obstaja samo košarka, nič drugega. (smeh) Leto in pol sem treniral košarko, toda trener je bil zelo strašljiv človek, nihče ga ni maral, ves čas je nekaj kričal, zato sem se odločil poskusiti nekaj drugega. Toda obožujem košarko, spremljam jo, ko se vrnem v Litvo, jo igram. Ko imam čas, hodim na tekme, predvsem Žalgirisa. (smeh)

Babarskas ARS_2147
Arsen Perić
Za prvo postojanko v tujini ste izbrali Avstrijo, ki prav tako ne slovi kot rokometna država.
Res je, da rokomet v Avstriji ni ravno šport številka ena, toda vseeno spada med bolj priljubljene športe. Sploh zdaj, ko je nekoliko boljša tudi reprezentanca. Najprej sem bil dve leti v Innsbrucku, nato še tri v Bregenzu. Tam so zelo priljubljeni zimski športi, meni pa zima ni všeč, veliko bolj mi ustreza poletje. Tudi med rokometaši v Avstriji je priljubljeno smučanje; ko so imeli dva ali tri tedne prosto, so odšli smučat.

Kako priljubljen pa je v Litvi rokomet?
Košarka je daleč pred vsemi, težko rečem, da sploh imamo šport, ki bi bil na drugem mestu. Kar vsi ostali, nogomet, odbojka, hokej in rokomet, so skupaj na drugem mestu. Mogoče je malo bolj priljubljen nogomet, ampak omenjeni športi so na podobni ravni.

Košarka je daleč pred vsemi, težko rečem, da sploh imamo šport, ki bi bil na drugem mestu. Kar vsi ostali, nogomet, odbojka, hokej in rokomet, so skupaj na drugem mestu.

Kako to, da ste se pred enim letom odločili priti v Slovenijo?
Najprej zaradi tega, ker tu lahko igram na višji ravni, v ligi prvakov, nasprotniki so vedno zahtevni. Drugače pa vsi vedo, da je slovenska rokometna šola zelo dobra. Selitev v Celje je bila velik korak naprej v moji karieri.

Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Zelo dobra organizacija, vsi ljudje so bili zelo prijazni do mene, poleg tega pa sem bil presenečen, da je vse tako urejeno.

Ste imeli takrat tudi druge ponudbe?
Da, imel sem ponudbe iz Nemčije in Francije. Sprva sem želel v Nemčijo, toda nato sem govoril s trenerjem Brankom Tamšetom, ki mi je predstavil vizijo kluba, in se odločil za Celje, v Nemčijo pa grem lahko tudi pozneje. (smeh) Ko sem se pogovarjal z določenimi ljudmi, so mi povedali, da je v Celju velik pritisk rezultata, toda če hočeš biti uspešen športnik, preprosto mora biti tako. Hotel sem igrati v Zlatorogu, kjer sem prvič nastopil pri sedemnajstih letih, ko sem bil član Granitasa. Dvorane se spomnim že od takrat. Prav tako sem v njej igral z mlado reprezentanco. Všeč mi je vzdušje, ki ga navijači pripravijo v Zlatorogu.

332-21-scan
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
Največ sem vedel o košarki, verjetno sem poznal več slovenskih košarkarjev kot rokometašev. Vedel sem, da je Slovenija majhna država, podobno kot Litva. Prav tako sem vedel, da Slovenci obožujejo šport. Nekaj sem izvedel še od ljudi, ki so v preteklosti igrali v Sloveniji, ti so mi povedali, da je bil pritisk kar velik in če ne igraš dobro, lahko od navijačev slišiš marsikaj. (smeh)

V Litvi sem kočal študij, prav tako sem opravljal trenersko šolo, vendar me sploh ne mika, da bi se ukvarjal s trenerskim poslom. (smeh)

Katere Slovence ste poznali, preden ste prišli v našo državo?
Od rokometašev sem poznal Aleša Pajoviča, Uroša Zormana, v glavnem te bolj znane igralce, med košarkarji pa Erazma Lorbka, Gorana Dragića, Boštjana Nachbarja in Mirzo Begića, ki je igral za Žalgiris.

Po Avstriji je Slovenija vaša druga izkušnja s tujino, kje se bolje počutite?
Prvi trije meseci v Sloveniji so bili predvsem zaradi nerazumevanja jezika zelo težki. Ni ravno prijetno, ko se voziš z avtom, poslušaš radio in ničesar ne razumeš. Prav tako so fantje na treningih govorili slovensko, jaz pa sem jih lahko samo gledal. Zdaj je veliko bolje, ko se pogovarjajo o rokometu, razumem od 60 do 70 odstotkov povedanega. V Avstriji je bilo povsem drugače, ker sem tekoče govoril nemško. Zdaj pa se v Sloveniji odlično počutim.

Ste si kdaj mislili, da boste igrali v Sloveniji?
Težko vprašanje, ker nikoli ne veš, od kod boš dobil ponudbo.

Kakšna je razlika med litovsko, avstrijsko in slovensko ligo?
V litovski ligi ni tujcev, tako da je kakovost na precej nižji ravni. Iz tiste lige gre lahko samo najboljši igralec kam v tujino. Igrajo zelo mladi fantje, študenti, tekme gleda malo ljudi, denarja je bolj malo in lahko bi rekel, da je rokomet na amaterski ravni, le dva kluba sta malo boljša. Če primerjam slovensko in avstrijsko ligo, pa ni tako velike razlike. V Sloveniji izstopajo Celje, Gorenje, Maribor in Koper, v Avstriji je nekaj več dobrih ekip. Tamkajšnji klubi imajo dovolj denarja, a imajo pravilo, po katerem lahko v vsaki ekipi igrajo samo trije tujci; s tem so zaščitili svoje igralce in dvignili kakovost izbrane vrste.

Kaj mislite o slovenskem rokometu?
Všeč mi je. Videti je, kot da gredo visoki fantje raje igrat košarko. Nimate visokih in ravno najhitrejših igralcev, toda vsi so zelo inteligentni, pametni, razumejo rokomet. Recimo, včasih si misliš, kaj lahko ta 'mali' naredi proti meni, potem pa ti pošlje žogo med nogama in na tak način poda soigralcu. (smeh)

Kako dobro v Litvi poznajo Slovenijo?
Litovci Slovenijo poznajo prek košarke, vedo, da gre za majhno državo, v kateri se igra dobra košarka. Verjetno ničesar ne vedo o vaši politiki, saj med našima državama nikoli ni bilo konfliktov.

Stari ste 27 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
S Celjem me veže še dveletna pogodba, vendar pa ne delam večjih načrtov za prihodnost. Recimo takole: zaslužek v rokometu ni tak kot v nekaterih drugih športih, kar pomeni, da moraš po koncu kariere še nekaj delati. V Litvi sem kočal študij, prav tako sem opravljal trenersko šolo, vendar me sploh ne mika, da bi se ukvarjal s trenerskim poslom. (smeh) To je res težko delo. V domovini je življenje kar težko, velika kriza je, veliko mladih odhaja s trebuhom za kruhom, tako da bi mogoče odšel živet v Nemčijo. Kar zadeva najbližjo prihodnost, pa bi rekel, da si želim s Celjem redno zmagovati in osvajati lovorike. Težko je načrtovati športno kariero, lahko si nekaj zamisliš, potem pa ti načrte prepreči poškodba.

Leto in pol sem treniral košarko, toda trener je bil zelo strašljiv človek, nihče ga ni maral, ves čas je nekaj kričal, zato sem se odločil poskusiti nekaj drugega.

Pa imate mogoče vseeno v karieri kakšno posebno željo?
Ne, nič posebnega si ne želim, srečen sem v Celju.

Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Največ sem se o tem pogovarjal z očetom in bratom, ki igra v Nemčiji. Vsi so mi čestitali, saj vedo, da je Celje odličen klub, ki igra na visoki ravni, od tod pa je mogoče iti kamorkoli.

Prihajate iz Kaunasa, kjer živi okoli 300 tisoč ljudi. Se je bilo težko privaditi na življenje v Celju?
Ne, sploh ne, nikoli nisem živel v velikem mestu. V Bregenzu denimo živi 30 tisoč ljudi, v Innsbrucku dobrih sto tisoč. Ko me je klical neki francoski klub iz Pariza, sploh nisem vedel, kako bi se tam znašel in živel v tako velikem mestu. (smeh) Tu je vse resnično blizu, kar je velik plus. Tudi kar zadeva vreme, je življenje v Sloveniji zelo prijetno, poletje je dolgo, kar mi zelo prija.

Vam je kdaj dolgčas?
Ne, sploh nimam časa, da bi mi bilo dolgčas. (smeh) Po deseturni vožnji z avtobusom grem za dve uri spat, potem imamo trening, pa tekmo, ko imam prost dan, greva z ženo kaj pojest, potem pa spet na avtobus in tako naprej.

Katere jezike govorite?
Govorim litovsko, nemško, angleško, razumem malo slovenščine in ruščine, toda teh dveh jezikov ne govorim.

332-20-babarskas ap
Arsen Perić
Katera je bila prva beseda, ki ste se je naučili v slovenščini?
Najprej sem se naučil grdih besed. (smeh)

Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Prva beseda, ki jo slišim, ko pridem na trening, je obramba, obramba. (smeh)

Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Mogoče hrana, čevapčiči. (smeh) Ne, najbolj mi je všeč rokomet, sploh vzdušje na tekmah in po zmagah. Zelo so mi všeč vaše gore, imam tudi psa, tako da greva z ženo večkrat na sprehod v hribe.

Kaj vam tu ni všeč?
Prav nič takega ni.

V čem smo si Slovenci in Litovci najbolj podobni in najbolj različni?
Slovenci in Litovci smo si zelo podobni, imamo podoben značaj. Tudi na pogled smo si kar podobni, edina razlika, ki mi zdaj pride na misel, je ta, da govorimo različen jezik. (smeh)

Ali imamo Slovenci kakšno navado, ki se vam zdi čudna?
Ne, nobene čudne navade nisem opazil. Litovci imamo radi pivo, podobno ga imajo radi Nemci in Avstrijci, kjer sem živel prej, Celje pa se po tem prav nič ne razlikuje.

Ali ste tu spoznali kakšnega Litovca?
Da, nekega dne, ko sem šel s soigralci na trening v Zlatorog, sem opazil avto z litovsko registracijo. Nič mi ni bilo jasno. Približno 30 let stara ženska je poročena s Slovencem in že osem let živi v Celju, tako da ima tudi moja žena zdaj prijateljico, s katero se lahko druži. Zanimivo je, kako je svet majhen.

Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj v Sloveniji bi mu pokazali?
Tu so bili že moji starši, bratranec. Bili smo v Ljubljani, ki je zelo lepa, v Postojnski jami, izjemno zanimiva je. Šli smo na Bled. Kadar imam čas, greva tudi sicer z ženo rada naokoli. Do Obale še nisva prišla, ker je malo predaleč, časa pa premalo.

Sprva sem želel v Nemčijo, toda nato sem govoril s trenerjem Brankom Tamšetom, ki mi je predstavil vizijo kluba, in se odločil za Celje, v Nemčijo pa grem lahko tudi pozneje. (smeh)

Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Kličejo me Pavi, ker je Povilas predolgo.

Tu živite z ženo.
Da, poročila sva se pred enim letom.

Ali vas kaj pesti domotožje?
Polovico svojega življenja že živim v tujini, tako da sem na to navajen, pa tudi ob pomoči sodobne tehnologije sem ves čas v stiku z domačimi. Če grem v Litvo, tam nimam kaj početi, saj vsi prijatelji hodijo v službo in nimajo časa, da bi se več družili. (smeh)

Kako pogosto se vračate domov?
Kadar grem na reprezentančno akcijo, pozimi in med počitnicami.

Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Litvi, kaj bi izbrali?
Na tekme Žalgirisa pride dobrih 15 tisoč ljudi, ki naredijo odlično vzdušje, to je res vredno doživeti. Drugače pa je Litva zelo zanimiva država, z lepimi naravnimi znamenitostmi, imamo tudi morje, ki je sicer lepo, a malo bolj mrzlo. Skratka, Slovencem priporočam, da pridejo na obisk v našo državo.

Kakšna je razlika v cenah, če primerjate Celje in Kaunas?
Cene so na skoraj isti ravni, mogoče so nekatere stvari v Sloveniji še nekoliko cenejše. Res pa je, da so plače v Litvi nižje kot v Sloveniji. Minimalna plača tam znaša približno 380 evrov, srednji razred zasluži nekje med petsto in šeststo evrov.

Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
O tem nisem še nikoli razmišljal. Če bi mi kdo to ponudil, bi takrat seveda premislil.

Katera je najbolj čudna ali najbolj zanimiva stvar, ki ste jo doživeli v Sloveniji?
Navadno se takšne stvari dogajajo znotraj moštva, zato niso za javnost, bolje je, da te stvari ostanejo med nami. (smeh)

BabarskasNIK_6328
Nikola Miljković
Ali ste poleg rokometa tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Seveda, v Sloveniji sem bil na košarki in na hokeju, ko so Celjani igrali v polfinalu državnega prvenstva. Hokej mi je zelo všeč, ker gre za hitro igro z veliko kontakta in ga je veliko bolje gledati v živo kot prek televizijskega zaslona. Bil pa sem tudi v Mariboru na nogometni tekmi.

V prvi tekmi kvalifikacij za nogometno svetovno prvenstvo sta se Litva in Slovenija razšli z rezultatom 2:2.
Gledal sem srečanje in glede na rezultat sem bil na koncu kar malo razočaran, ker se je končalo z remijem. Litovski nogomet ni na tako visoki ravni, predvsem zaradi korupcije v tem športu, vendar se je zdaj zamenjalo vodstvo zveze. Ker ni denarja, je nogomet v naši državi na bolj nizki ravni.

Plače v Litvi so nižje kot v Sloveniji. Minimalna plača tam znaša približno 380 evrov, srednji razred zasluži nekje med petsto in šeststo evrov.

Kdo je najprepoznavnejši Litovec v svetu?
Še vedno Arvydas Sabonis, njega poznajo povsod.

V Unionu Olimpiji je igral Šarunas Jasikevičius.
Vem, zdaj je trener Žalgirisa. Prebral sem njegovo avtobiografijo, v kateri veliko govori o trenerju Zmagu Sagadinu, za katerega pravi, da je bil pravi diktator, vendar je hkrati povedal, da se je od njega tudi največ naučil, kar mu je koristilo pozneje v karieri.

Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ne vem. Slovenska politika me ne zanima in ne berem časopisov, tako da ne vem, kdo je predsednik Slovenije.

Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Mislim, da jih je okoli dva milijona in pol.

Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Ne poznam.

Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Poslušam jo, ampak samo v slačilnici, toda ne maram je preveč. Slovenski soigralci jo obožujejo, po zmagah je odlično vzdušje, poslušamo glasbo in fantje ob tem zelo radi pojejo. Dobro bi bilo, če bi lahko zapel z njimi, ampak ne poznam in ne razumem besedil. (smeh)

S starši smo živeli blizu Dortmunda, tako da sem šel večkrat na tekme in tam navijači po mojem mnenju naredijo najboljše vzdušje v Evropi.

Za kateri nogometni klub navijate?
Za Borussio Dortmund. S starši smo živeli blizu Dortmunda, tako da sem šel večkrat na tekme in tam navijači po mojem mnenju naredijo najboljše vzdušje v Evropi.

Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Pridite na tekme in podprite rokometni klub Celje.

332-21-kaunas vszi
Kaunas
vszi

;