Za 26-letno Grosupeljčanko to ni prva izkušnja s tujino, saj se je na vzhod Evrope podala iz Francije, kjer je v drugem delu prejšnje sezone nosila dres Hainauta. Pred tem je bila kratek čas članica italijanskega kluba Chieri iz Torina. Simpatična sprejemalka je v domovini igrala za Grosuplje, Šentvid, Vital, Novo Gorico in Branik ter se med drugim lahko pohvali s tremi naslovi slovenske državne prvakinje in petimi pokalnimi lovorikami.
Kako je prišlo do tega, da ste se odločili kariero nadaljevati v Romuniji?
Nisem želela dolgo čakati pri iskanju novega kluba, včasih dekleta čakajo tudi do konca avgusta. Želela sem imeti mirne počitnice in sem se kmalu odločila za odhod v Romunijo. Hkrati je bila to v tistem času edina konkretna ponudba.
MONIKA POTOKAR
rojena: 18. december 1987
šport: odbojka
klub: Stiinta
država: Romunija (Bacau)
Ste imeli kakšne pomisleke pred odhodom?
Pogoji sodelovanja so mi bili zelo všeč. Tudi dekleta, ki so igrala tu, so mi dejala, da se klub drži vseh dogovorov, tako da s te strani ni bilo nobenih zadržkov. Dodaten plus je bilo igranje v ligi prvakov, v kateri prej še nisem nastopila, in prav to je bil moj naslednji cilj v karieri. Glede tega se je vse poklopilo. Če povem po pravici, me je bilo malo strah, saj nikoli ne veš, kaj te čaka. Vsi imamo že vnaprej narejeno sliko o državi, kot je Romunija, a na koncu se je vse lepo izteklo in tu se dobro počutim.
Kakšna je razlika med romunsko in slovensko odbojko?
Ligi sta si po kakovosti zelo podobni. Lahko rečem, da so si tu konkurenčne tri ekipe, ampak mi smo v tej sezoni še brez poraza. Podobno kot se v Sloveniji za naslov prvaka po navadi borita Maribor in Kamnik, ta boj v Romuniji poteka med Bacaujem in Dinamom iz Bukarešte. Kar zadeva pogoje za delo, se tukajšnji lahko primerjajo s tistimi, ki sem jih imela v Mariboru. Razlika je v tem, da so v Romuniji plačila redna. Tu veliko vlagajo v šport in odbojka je kar priljubljena.
Ljudje Romunijo avtomatično povezujejo s kriminalom, a tega nisem doživela.
Kako ste se navadili na življenje v Romuniji?
Na začetku je bilo zelo težko, življenje se nekoliko razlikuje od tistega, ki ga poznamo v Sloveniji. V Bacauju in na splošno v tem predelu blizu Moldavije je precej revščine. Povsem drugače bi bilo, če bi na primer živela v Bukarešti. Mogoče je videti veliko ostankov komunizma. Vendar je zdaj vse v redu. Imam fanta, ki igra odbojko v Grčiji, in tudi zaradi tega je bilo še nekoliko težje.
Romuni so zelo dobri ljudje. Zelo so ustrežljivi in se držijo dogovorov. Taka je moja izkušnja z ljudmi iz kluba. Tudi v trgovinah so zelo prijazni. Ljudje naj pridejo sem brez predsodkov in si na licu mesta naredijo svojo sliko o njih.
Ste imeli na začetku kakšne težave s komunikacijo?
Vse soigralke govorijo angleško, trener pa se trudi, pozna par besed. (smeh) Na začetku je bilo malo težko, ampak zdaj ni težav, glede odbojke razumem vse.
Koliko romunščine obvladate?
Razumem že veliko, govorim pa bolj malo. (smeh)
Se da v Bacauju normalno preživeti z angleščino?
Bolj ne. Mlajši ljudje znajo angleško, starejši ne.
Kakšno mesto je Bacau?
Gre za študentsko mesto, ki je kar veliko, vendar ga nisem dobro spoznala. Še iz Italije in Francije sem navajena, da smo lahko hodili na kavice in podobno. Tu tega ni. Še največ hodimo v restavracije. Po stavbah se vidi, da je tu vladal komunizem, vse je staro, kot bi se čas ustavil. Imajo eno nakupovalno središče, v katerem se prav tako veliko zadržujemo. Več stvari pa ni, tako da ni veliko za početi. (smeh)
V katerem delu mesta živite?
Živim skoraj v središču mesta, poleg McDonald'sa. (smeh)
Živite v stanovanju ali v hiši?
V stanovanju, ki mi ga je priskrbel klub.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je trisobno, ampak bolj majhno. Najemnino plačuje klub in ne vem, koliko znaša.
V kakšnih odnosih ste s sosedi in ali vedo, da ste odbojkarica?
Ko grem iz bloka in srečam kakšnega soseda, se pozdravimo. Če me vidijo z nahrbtnikom, verjetno lahko sklepajo, da sem odbojkarica. (smeh)
Zgodilo se je, da je trener med vožnjo zagledal dimnikarja. Vozniku je dejal, naj ustavi, in odšel do njega. Dimnikarja je pripeljal na avtobus in mu rekel, naj nam zaželi srečo. Šele potem smo lahko šli naprej. (smeh)
Ali vas ljudje v mestu prepoznajo?
Po navadi se vozimo s taksijem in taksisti vedno vprašajo, ali sem študentka ali odbojkarica. Tako da taksisti poznajo odbojko. (smeh)
Kako priljubljena je ženska odbojka v Romuniji in Bacauju?
Kar priljubljena, mislim, da bi jo lahko uvrstili za nogomet in rokomet. Že po tem, da televizija prenaša skoraj vse naše tekme, lahko sklepate, da je odbojka priljubljena. Pred kratkim smo igrali derbi z Dinamom in je bila dvorana precej polna, na tekmi je bilo okoli osemsto ljudi.
Imate na voljo klubski avto?
Ne, nimam. Vse imam blizu, tudi dvorana je od mene oddaljena pet minut hoje.
Kakšni vozniki so Romuni?
Lahko govorim o taksistih, ko se vozimo z mlajšimi, je vse v redu. Starejši pa si vzamejo več časa, vse gre bolj počasi. (smeh)
Kakšen je vozni park v Romuniji?
V primerjavi s Slovenijo so tu avtomobili slabši. Še največ je dacij. Mogoče je videti tudi avtomobile najvišjega cenovnega razreda, s katerimi se vozijo bogataši.
Je na cestah veliko policistov?
Niti ne, v mestu ne vidiš dosti policistov, več jih je, če se pelješ do Bukarešte, ker ni avtoceste. Kot zanimivost lahko omenim, da živim blizu policijske postaje. (smeh)
Koliko stane liter bencina?
Tega pa ne bi vedela. (smeh)
Kako dobro Romuni poznajo Slovenijo?
Še največ stika imam s taksisti, tako da bom govorila o njih. Vselej me vprašajo, od kod prihajam, in jim odgovorim, da iz Slovenije. Zelo veliko jih pozna našo državo. Veliko jih je delalo v Italiji in pravijo, da so v Sloveniji večkrat prespali. Raje prespijo pri nas kot na primer v Avstriji ali Italiji. Tudi Ljubljano poznajo.
Na ulici je veliko otrok in ostalih ljudi, ki prosijo. Dosti jih tudi brska po smeteh
Ste se v Romuniji srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z odbojko?
Ne, nič takega se mi še ni zgodilo. Ljudje Romunijo avtomatično povezujejo s kriminalom, a tega nisem doživela. Tu živi veliko Romov, ki hodijo po Evropi in tam kradejo. Romuni, ki živijo v domovini, se zaradi tega slabo počutijo in bi za človeka naredili vse. Nikakor si ne želijo, da bi tujci doma govorili slabo o njih. Zaradi tega so zelo zakompleksani. Dejstvo je, da so Romuni zelo dobri ljudje, vse bi storili zate, saj želijo narediti dobro sliko o svoji državi.
Se močno pozna gospodarska kriza, je na ulici veliko brezdomcev, beračev?
Na ulici je veliko otrok in ostalih ljudi, ki prosijo. Dosti jih tudi brska po smeteh. Na začetku mi je bilo to grozno, ampak se človek navadi tudi na takšne stvari. Včasih pravim, še dobro, da sem iz Slovenije.
Vam je všeč romunska hrana?
Večinoma se prehranjujem v restavracijah. Hrana je zelo poceni, tako da se mi ne splača kuhati. V primerjavi s Slovenijo je standard tu veliko nižji. V glavnem hodim v italijanske restavracije, je pa tu res ena domača, v kateri sem se navadila jesti piščančja jetrca. Prej jih nisem nikoli jedla, a v tej restavraciji sem jih poskusila in sem navdušena nad njimi. Lahko bi jih jedla štirikrat na teden. Mislim, da si bom Romunijo še najbolj zapomnila prav po piščančjih jetrcih. (smeh) Lahko povem, da porcija stane dva evra. Celoten obrok, skupaj s solato, pijačo in kavo stane pet evrov.
Kakšen delovni čas imajo trgovine, je podoben kot pri nas?
Trgovsko središče se odpre ob deveti uri dopoldan in je odprto do devetih zvečer. Kar zadeva manjše trgovine, so odprte še dlje.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Mislim, da nisem našla nič takega, še najbližje je bila vegeta, ki pa ni naša.
Če dobite obiske iz Slovenije, kaj želijo najprej videti oziroma kaj jim najprej pokažete?
V bližini je Piatra Neamț, do katere je ura in pol vožnje. Gre za bolj turistično mesto, zelo lepo, z gondolo se lahko zapelješ na hrib, odkoder je lep razgled. Kar zadeva Bacau, ni veliko zanimivih stvari, ki bi si jih lahko ogledali. Verjetno bi šli v kakšno restavracijo. (smeh) Tu je velik park, po katerem se lahko sprehodiš. Ob nedeljah se skoraj ves Bacau zadržuje v nakupovalnem središču.
Moja želja je, da bi igrala v Turčiji, kjer je odbojka tudi organizacijsko na zelo visoki ravni. Podobno kot v Rusiji in Azerbajdžanu. Druga želja je, da bi šla nekam skupaj s fantom, kjer bi oba lahko igrala.
Kaj delate med treningi ali ko imate prosti čas?
Veliko spim, še nikoli nisem toliko spala kot zdaj. (smeh) Veliko sem na spletu, skypu, grem na kakšno večerjo. Dnevi so si precej podobni.
Ali ste okusili nočno življenje v Bacauju? Je mesto ponoči živahno?
Ni veliko izbire. Tu sta dve diskoteki, ena je bolj imenitna, a ta ni za nas. Trikrat smo se odpravile v neko kvazidiskoteko, v kateri spijemo kakšno pijačo in malo gledamo Romune, kako se zabavajo. (smeh) Mesto ponoči živi ob sredah, petkih in sobotah, ko so študentske zabave. Včasih jih slišim, kako se zvečer derejo in okoli enajste ure kakšni tudi že bruhajo. (smeh)
Imate prijatelje tudi izven odbojkarskih krogov?
Ne, nimam, verjetno je tudi zaradi tega življenje nekoliko bolj monotono.
Ali na televiziji gledate romunske programe in ali morda lovite slovenske programe? Imajo filme sinhronizirane?
Imam televizijo, ampak je ne gledam. Nekajkrat sem bila v kinu, kjer so filmi opremljeni s podnapisi.
Ali berete romunske časopise?
Ne.
Morda poslušate romunsko glasbo?
To moram pa res pohvaliti. Romunska glasba mi je zelo všeč. Veliko je housa in podobnih zvrsti, v stilu Inne. Veliko pesmi znam že na pamet.
Kako bi opisali Romune?
So zelo dobri ljudje. Zelo so ustrežljivi in se držijo dogovorov. Taka je moja izkušnja z ljudmi iz kluba. Tudi v trgovinah so zelo prijazni. Ljudje naj pridejo sem brez predsodkov in si na licu mesta naredijo svojo sliko o njih. Mislim, da je to še najbolj pošteno.
Kakšni so moški?
Niso po mojem okusu. Mogoče se še najde kakšen dober med športniki, na primer kakšen rokometaš. Za Romunke pa lahko rečem, da so simpatične. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Romuniji?
Težko bi izpostavila kaj takega, mogoče to, da je ženska odbojka priljubljena.
Kaj vas najbolj moti oziroma kaj pogrešate?
Pogrešam malo več lokalov in družabnega življenja, da bi se lahko odklopila in povsem pozabila na odbojko. Še najbolj me moti, da se na vse tekme vozimo z avtobusom, kar je lahko precej naporno. Najbolj pa mi manjka moj fant. (smeh)
Najbolj smešen ali čuden dogodek, ki ste ga doživeli v Romuniji?
Teh je precej. Kot sem dejala prej, se na tekme vozimo z avtobusom. Čudna stvar je na primer ta, da imamo piknik kar na avtobusu. Med nami kroži hrana, spravljena v škatli. (smeh) Vse je bolj po domače. Zgodilo se je, da je trener med vožnjo zagledal dimnikarja. Vozniku je dejal, naj ustavi, in odšel do njega. Dimnikarja je pripeljal na avtobus in mu rekel, naj nam zaželi srečo. Šele potem smo lahko šli naprej. (smeh)
Kakšne načrte za prihodnost imate?
Po vsaki sezoni si zadam kakšen cilj. Zadnji je bil, da bi igrala v ligi prvakov. To sem zdaj izkusila in bi rada še naprej igrala v klubu, ki nastopa v tem tekmovanju. Rada bi, da tam tudi kaj dosežemo. Moja želja je, da bi igrala v Turčiji, kjer je odbojka tudi organizacijsko na zelo visoki ravni. Podobno kot v Rusiji in Azerbajdžanu. Moja druga želja je, da bi šla nekam skupaj s fantom, kjer bi oba lahko igrala. Bomo videli, kaj bo.
Bi po končani karieri živeli v Romuniji?
Ne, to pa ne. Sem družinski človek in si želim živeti v Sloveniji. (smeh)
