Vedno je bil direkten, vedno je 'ustrelil' naravnost v sredino, brez ovinkarjenja je povedal, kar si misli. Pri tem pa mu je bilo vselej vseeno, kaj si mislijo drugi. Dino Rađa ima dovolj razprtij na Balkanu: "Da bi le dočakal normalno življenje, da bi nam pustili normalno živeti. Spomnim se, kot da je bilo včeraj, v sedemdesetih, ko so bili naši najpriljubljenejši gosti Nemci. Hej, Nemci, s katerimi smo bili 25 let pred tem v vojni, pa so bili vseeno dobrodošli. Danes, 30 let od vojne v Jugoslaviji, pa ljudje na teh prostorih še vedno hranijo svojo dušo z raznimi zgodbami."
O vojni v devetdesetih pa je dejal: "Briga me, kdo je prvi začel, kdo je bolj grešil. Zavračam udeležbo v teh zgodbah, ki so samo hrana za idiote, ki nimajo v življenju druge sreče in le sovražijo. Res si želim videti, da bi ljudem pustili normalno živeti. Boli me k***c za vojno, za četnike in ustaše, za proticepilce in vse ljudi omejene pameti, ki nam ne pustijo normalno živeti."
Po prepričanju Hrvata je prišel skrajni čas, da se sosedje spravijo med seboj. "Izbiramo življenje psov in ne ljudi. To me ubija, zato o tem ne želim več govoriti."
Rađa je bil z Jugoplastiko trikrat jugoslovanski prvak, dvakrat tudi evropski klubski prvak, sredi devetdesetih je igral tudi v ligi NBA. Z jugoslovansko reprezentanco je osvojil srebrno kolajno na olimpijskih igrah v Seulu (1988), na evropskih prvenstvih pa bron v grškem Pireju (1987) ter dvakrat zlato (Zagreb 1989 in Rim 1991). Danes je prepričan, da bi bila Jugoslavija, če bi se država obdržala skupaj, serijski evropski košarkarski prvak. "Prepričan sem v to. Od leta 1989 do leta 2225 ne bi nihče 'prismrdel' zraven."
Kaj pa tekma z ZDA na olimpijskih igrah 1992, s sanjskim moštvom? "Hm, mislim, da bi jo izgubili. Mi smo bili takrat za takšno tekmo 'tanki' za pet ali šest igralcev, ki bi lahko stopili v ospredje in se Američanom postavili po robu. Mislim, da takrat kot skupna Jugoslavija vendarle ne bi premagali reprezentance ZDA. Ampak, z vsemi drugimi ameriškimi ekipami na naslednjih tekmovanjih pa bi igrali 'na eno žogo', pogosto bi se tehtnica nagnila tudi na našo stran."
