Ob tem je bil nemalokrat tudi videti, kot da dejansko igra z mislijo na vse te številke, da so se mu vsi ti trojni dvojčki, okoli katerih se je dvigalo toliko prahu, zasidrali nekam v podzavest. Polnil je statistične rubrike in si hranil ego, pri tem pa igralcem žoge pulil iz rok. Včasih, kot denimo v zadnji četrtini torkove tekme, ko je blokiral soigralca (!) Granta, celo dobesedno.
A njegova želja, da vse postori sam, je na nek način razumljiva. Zelo zgovoren je denimo podatek, da je v torek na igrišču prebil skoraj 42 minut in v tem času je bila Oklahoma od Houstona boljša za dvanajst točk. V tistih vsega šestih minutah, ki jih je presedel na klopi, pa so njegovi igralci pridelali kar 18 točk minusa.
In potem so tovrstni prizori že malce lažje razumljivi.