Če so prvo serijo druge moške tekme v Lillehammerju še nekako spravili pod streho v spodobnih razmerah, pa bi jo po vsej verjetnosti morali po tej prvi seriji tudi končati. V drugi je bil veter namreč premočan in predvsem preveč spremenljiv, zaradi česar se je tekmovanje vleklo kot jara kača, njegova (ne)regularnost pa je bila naravnost škandalozna. Zdelo se je, da bo med tistimi številnimi, ki so jo pošteno skupili, tudi naš najboljši Anže Lanišek. A je ta ohranil jeklene, več kot jeklene živce.
Drugi po prvi seriji je na vrhu skakalnice preživel celo večnost. Ko je bil na vrsti, pa so ga kar dvakrat poslali dol z zaletne rampe in ga nato klicali nazaj nanjo. Veter se je vrtel kot za stavo, zdelo se je, da razmere nikoli ne bodo v mejah sprejemljivega, in marsikdo je pričakoval, da je skok na stopničke nemogoč. Toda Lanišek je bil močnejši od vsega tega. V vetrnem izračunu je bilo praktično nemogoče, da bi ob svojem nastopu prehitel takrat vodilnega Dawida Kubaskega. Je pa skočil na drugo mesto in z reakcijo pokazal, koliko mu to pomeni.
Dosežek je najprej proslavil, nato pa dal tudi jasno vedeti, kako mu je odleglo. In bil še toliko bolj zadovoljen, ko je na drugem mestu tudi ostal.
