Bili se Ilkina zaupnica, a za psihološko pripravo niste skrbeli vi.
Ne, zanjo je bila odgovorna Tanja Kajtna, ki sicer ni bila v ekipi na terenu. Jaz sem bila Ilkina opora, tisti človeški faktor, da si v vsakem trenutku lahko tam, da poskušaš izbrati prave besede, da športnika »dvigneš«. Pri tem sem se pogosto posvetovala s psihologinjo Tanjo. Prvenstveno pa sem skrbela za Ilkino telesno pripravljenost.
Ste morda Ilkin padec doživeli tudi kot svoj poraz?
Težko bi rekla, da je to poraz, bila pa sem razočarana. Logično je, da v tako majhni ekipi dojemaš neke stvari zelo osebno. Če bi rekla, da me njena poškodba ni prizadela, bi lagala. Svojemu športniku namreč privoščiš največji uspeh in poškodba kar naenkrat prekine vse načrte. Vendar poškodbe in našega razhoda nikakor ne povezujem, mislim, da je ta posledica različnih dogodkov, ki so se nanizali v zelo kratkem času.
Tudi Ilka je dejala, da je o tem že nekaj časa razmišljala.
Tudi jaz sem že nekaj časa imela to v mislih, poigravala sem se z razmišljanjem, kam naprej. Tako da je bila to sporazumna in smotrna odločitev, nepovezana s padcem.
So procesi v športnikovi karieri, ko moraš zamenjati energijo? Ali je to preveč eterično povedano?
Gre za isto stvar, samo da jo vsak drugače poimenuje. Je neko obdobje, ko lahko drug drugemu nudiš vse in zadeve delujejo, sčasoma pa greš naprej ali iščeš nekaj novega, drugačnega in se tako morda nezavedno znajdeš na različnih bregovih. Ilka pa mora delovati na vrhunski ravni in edino prav je, da se v ekipi čisto vse poklopi. Gre za naraven proces.
Je slovo od takšne usklajene in tesno povezane ekipe boleče?
Ob tem, da smo dosegali izvrstne rezultate, smo se imeli zelo fajn, večino časa smo bili skupaj, z Ilko sva bili tudi »cimri«, poznava se že od prej in razvilo se je prijetno prijateljstvo. Zato je logično, da mi ob misli, da ne bomo več sodelovali, nastane cmok v grlu. Seveda si žalosten, a poiščeš nove cilje in greš naprej.
