Tržičan je imel v polfinalu že lepo prednost, vodil je vse do konca, a je v zadnjem zavoju izgubil nekaj hitrosti. Vseeno je menil, da je zmagal, najprej je dvignil roke, potem, ko so objavili, da je zmagal tekmec, pa se je razjezil, zavedal se je neumno zapravljene priložnosti.
"Jezil sem se sam nase. Po porazu v polfinalu sem se počutil kot budala, to se mi je v karieri že velikokrat zgodilo. Enostavno sem se prehitro veselil zmage, to je botrovalo napaki, čeprav še vedno mislim, da sem bil res prej na cilju kot Korejec. Tak občutek sem imel, tudi posnetek fotofiniša kaže na to, a žal takega mnenja niso bili časomerilci, mimogrede, na cilju ni bilo videti nobenega časa in FIS tudi po pritožbi ni spremenila svoje odločitve," se Košir še vedno počuti zmagovalec polfinala, ki pa je vseeno zmogel čestitati Korejcu za zmago: "Lee je super fant, spoštljiv, lepega obnašanja. Korejci so mi dovolili, da sem tukaj z njimi treniral, že na treningih sva bila zelo izenačena."
Kljub težkim trenutkom se je Slovenec zbral za mali finale, v katerem je premagal Francoza Sylvaina Dufourja, ki pravih možnosti ni imel. "To vožnjo sploh nisem šel na polno, počakal sem zadnji del, dva zavoja odpeljal bolj natančno in to je bilo očitno dovolj," je dejal Košir, ki je lahko zelo zadovoljen s svojimi vožnjami, s katerimi je z izjemo zaključka polfinala opravil brezhibno, brez napak.
"V moji glavi je bilo vse videti lahko. Nihče me niti ni silil, da bi moral podivjati do konca. Zdi se mi, da bi lahko peljal še veliko hitreje. Tukaj so bili najboljši tekmovalci na svetu, oni vozijo stalno, jaz le občasno, če sem boljši od njih, pomeni, da je to moj maksimum. Vseeno pa mislim, da so bile moje veleslalomske vožnje boljše kot v Sočiju, tam so bile precej boljše v slalomu. V veleslalomu pa mislim, da sem bil tukaj boljši, " meni Tržičan, ki pa se kolajne vendarle ni razveselil tako kot pred štirimi leti.
"Nimam istega občutka. Tam sem se počutil, kot da bi zadel na lotu, čeprav še nisem, tukaj pa se počutim, da sem osvojil nekaj kar že imam. Na žalost, posebnega zadovoljstva ne čutim. Je pa tako, to so prve izjave, ki jih hočete slišati, mislim pa, da ko se bom usedel in premislil, kaj mi je uspelo, drugače. Tudi zaradi tistih, ki so stali ob meni tudi v težkih trenutkih, ko vame nihče ni več verjel. Dali so mi najboljše deske, plošče, v bistvu sem ves nov. Vse, kar imam na sebi, se vozil samo danes, z izjemo čevljev," je slovenski junak zasluge za uspeh pripisal tudi drugim.
"Ko bom videl kolajno, jo potežkal, verjamem, da bo tudi nasmeh večji. Res sem lahko ponosen. Na treh olimpijskih sem osvojil šesto, drugo in dve tretji mesti, ne vem, kdo je še tako konstanten. Bolj bi izpostavil ta dosežek. Nenazadnje, jaz sem se leta 2009 pred olimpijskimi igrami poškodoval, moral na operacijo, pa vseeno osvojil šesto mesto. V Sočiju je nato sicer šlo vse po planu, pred temi igrami pa veste, kakšne težave z bolečinami in slabim stanjem telesa sem imel. To kaže na nekatere lastnosti. Na delavnost in na to, da nikoli ne obupam. Kljub temu, da tolčejo po meni," je dobitnik druge slovenske kolajne na igrah na cilju kazal ponos."
