"Težko je opisati občutke. Neverjetni so. Še vedno težko verjamem, da mi je uspela taka vožnja. Lahko rečem, da je bila to vožnja kariere, če mogoče ne najboljša, pa najboljša v pomembnem trenutku," v prvih pogovorih z novinarji ni mogel verjeti, da mu je uspelo, 34-letni Ljubljančan, ki je končno dočakal tisto, kar si je v športnem smislu najbolj želel.
Doslej je bilo šesto mesto iz Ria njegova najboljša olimpijska uvrstitev. Nekateri so že začeli obupavati, trditi, da nima zmagovalnega značaja in da olimpijske kolajne ne bo osvojil, saj v odločilnih trenutkih odpove. Zmage na različnih prvenstvih skeptike skeptikov niso prepričale, vase je začel dvomiti tudi sam. Pa ne zaradi tega, ker ne bi verjel v svoje sposobnosti, ampak bolj zaradi bojazni, da se mu na največjem športnem tekmovanju vedno zmanjka nekaj sreče, ki je v športu še kako pomembna.
"Za mano je dolga pot. Najbrž sem moral korak za korakom premagovati različno visoke stopničke, najprej zmagati na evropskem prvenstvu, nato na svetovnem prvenstvu, zdaj pa še na olimpijskih igrah. Kamen se mi je odvalil od srca. Ko sem prišel v cilj, so me prevzela čustva, že po zadnjih vratcih sem čutil tisti adrenalin, vedel sem, da sem odlično odpeljal," je dejal olimpijski prvak.
Savšek je že po prihodu v cilj vedel, da je odlično odpeljal olimpijsko progo. "Nisem pa takoj videl rezultata, mislil sem celo, da sem prekmalu nehal veslati, da sem se ustavil pred celico in da niso zaznali mojega rezultata. Ko pa sem videl svojo prednost na cilju, sem vedel, da bo čas nemogoče premagati."
Mu pa danes vse le ni šlo tako gladko. Predvsem v polfinalu je imel nekaj težav, tudi dotik, ki ga je potisnil na peto mesto. "Moral sem se močno potruditi, da sem se sploh uvrstil v finale. Porabil sem kar nekaj moči in bal sem se, da mi jo pred finalom ne bo uspelo povrniti. A sem jo, poklopile pa so se mi tudi druge reči. Na zahtevni postavitvi, kjer si moral imeti čoln pod nadzorom, sem imel tudi nekaj sreče, da me je 'rolca' zapeljala v pravo smer. Lahko rečem, da sem si na igrah vedno želel take vožnje, uspela mi je zdaj. Še v pravem trenutku," je bil zgovoren Ljubljančan, ki namerava nastopiti še na enih olimpijskih igrah.
"Dokler sem še pri moči in dobro pripravljen, bom še tekmoval. Res je, da sem zdaj osvojil vse, kar je največ vrednega, a bomo že našli nove cilje. Za začetek si letos želim osvojiti svetovni pokal, v katerem mi dobro kaže," ne bo izgubil motiva za trening.
Nasploh je Sloveniji priboril prvo olimpijsko kolajno v kanuju, doslej so vse kolajne v tem športu osvajali kajakaši.
"Ponosen sem, da sem se vpisal v zgodovino. Zdaj bom lahko nekaj časa užival v uspehu. Za igre sem se res odlično pripravil, najbolje v karieri. A kolajne nisem želel napovedovati. Nisem hotel dodatnega pritiska, svoje pripravljenosti nisem hotel obešati na veliki zvon. Vemo, kako se vse lahko zalomi. Zato sem bil nervozen, vsekakor priznam," zdaj ne skriva več, da so ga pred igrami "dajali" živci.
Kako bo proslavil kolajno, zaenkrat še ne ve. Že v torek s svojim trenerjem Jožetom Vidmarjem letita domov, prvak pa si želi predvsem nekaj časa preživeti s svojimi bližnjimi. S podporniki in vsemi, ki so mi pomagali in me podpirali tudi, ko mi ni šlo, bomo že nekaj pripravili in se podružili," napoveduje Ljubljančan.
