Teh nekaj vrstic je absolutno premalo, da bi se dotaknili vseh oziroma da bi jim namenili več kot zgolj nekaj stavkov. A saj so imena sama po sebi dovolj zgovorna. Imena povedo vse.
Seznam je dolg in žalosten, po drugi strani pa na neki način tudi imeniten. Številni med njimi bi svoje počivališče našli na aleji slavnih. V časih, ko vse prelahka razmetavamo z besedo legendarni, so bili številni med njimi prav to. Legende in legendarni. Ljudje, ki so odšli, a nikoli zares ne bodo odšli. Seznam je dolg, predolg. Igrali so za vas in igrali so za nas. Pogrešali jih bomo.
Tiho, pretiho je konec aprila svoja vrata za vedno zaklenil Cveto Pretnar. Omemba njegovega imena nas vedno znova vrne v zlata leta slovenskega klubskega hokeja, tja na začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja, v čase, ko se Slovenija vsaj enkrat ni delila na »ta bele« in »ta rdeče«, na leve in desne, ampak se je delila na zelene in rdeče. In ko je bil v vratih slednjih, v vratih Jesenic, Cveto Pretnar. Naš Hašek, ki se je od tega sveta poslovil le nekaj tednov po Tonetu Galetu, še eni slovenski vratarski legendi, ki se je na vrhuncu kariere udeležila pripravljalnega kampa New York Rangersov in ki je umrla nekaj dni pred 74. rojstnim dnevom. Če tudi tam gori igrajo hokej, imajo vratarsko mesto zdaj vsekakor sijajno pokrito, družbo pa jima dela tudi Bogo Jan, še en dolgoletni reprezentant.
Tudi rokometu ni bilo prizanešeno, sredi avgusta je po hudi bolezni za vedno odšel Miro Požun, ki je bil trener Celja PL, ko so se pivovarji prvič in do danes tudi zadnjič povzpeli na evropski prestol. A to je le drobcen košček zgodbe o enem izmed očetov slovenskega rokometa, ki je med drugim »izumil« Iztoka Puca. Morda je ob uri slovesa vse skupaj še najbolje povzel Ognjen Backović: »Miro je človek, ki si ne zasluži zgolj minute tišine, ampak deset minut stoječega aplavza.« Že nekaj mesecev pred tem je svojo zadnjo bitko izgubil Branislav Pokrajac, še en rokometni velikan s področja nekdanje skupne države, novembra pa se jima je v onstranstvu pridružil tudi Nikola Radić.
Kapetan Fiorentine umrl med spanjem
V začetku marca je nogometni svet pretresla nenadna smrt kapetana Fiorentine Davideja Astorija, ki je v starosti 31 let umrl med spanjem. V naslednjih dnevih je bil nogometni svet zavit v črno oziroma vijoličasto ter se spraševal, zakaj in kako je to mogoče. Odgovora nismo dobili, razen seveda tistega, da smrt ne izbira.
Nekaj tednov kasneje je umrl Ray Wilkins, ki je v svoji karieri med drugim igral za Chelsea, Man United in Milan, zbral pa tudi 84 nastopov za angleško izbrano vrsto. Zaradi raka se je mnogo prezgodaj poslovil irski nogometaš Liam Miller, prav tako pa je bila ta zahrbtna bolezen usodna za Argentinca Reneja Housemana, tega neukrotljivega, nekateri bi rekli norega gavča, ki ga številni trenerji niso marali prav zaradi neukrotljivosti. Ena redkih izjem je bil sloviti Cesare Menotti, ki ga je preprosto oboževal. »Houseman je bil nekakšna kombinacija Garrinche in Maradone,« je znal reči Menotti.
Na Kosovu so objokovali Fadila Vokrrija, v Španiji pa Quinija, ki je bil svoj čas eden najboljših španskih napadalcev, med drugim petkrat najboljši strelec la lige, v spominu pa je ostal tudi po tisti ugrabitvi s srečnim koncem leta 1981. Na Hrvaškem so pred dnevi k večnemu počitku položili legendo Hajduka Stanka Poklepovića Špaca, ki je velik pečat pustil tudi v Celju, v Leicestru po drugi strani nikoli ne bodo pozabili Vichaija Srivaddhanaprabhe. Mož, zaradi katerega smo znova verjeli v pravljice, je umrl v helikopterski nesreči kmalu po eni izmed prvenstvenih tekem v neposredni bližini stadiona. Nogomet je siromašnejši tudi za nekdanjega francoskega selektorja Henrija Michela, ki je galske peteline leta 1986 popeljal v polfinale svetovnega prvenstva, podoben podvig pa je z azzurri štiri leta kasneje uspel januarja umrlemu Azegliu Viciniju.
Krsta ovita v jugoslovansko zastavo
Boks je izgubil Marijana Beneša, bojevnika z orjaškim srcem, ki ni ne bežal ne varčeval z udarci, v svoji zadnji rundi pa je moral vreči brisačo v ring in priznati premoč bolezni. Boksarski poet, romantično tragična figura, ki je bolj spadala v neke druge, pretekle čase. Tudi zato je bila njegova krsta ovita v zastavo rajnke Jugoslavije, na zadnjo pot pa so ga v skladu s tistim Eno življenje, ena zastava, ena himna pospremili ob stihih Hej, Slovani. Kolikokrat je to himno v svoji karieri poslušala hrvaška namiznoteniška legenda Dragutin Šurbek, najbrž ne ve niti sam. Prvi loparček hribovitega Balkana nas je zapustil sredi julija.
Leto 2018 je bilo zadnje tudi za Sergeja Litvinova, nekdanjega svetovnega rekorderja v metu kladiva, pa brazilsko teniško igralko Mario Bueno, ki je med drugim osvojila sedem turnirjev za grand slam. Najvišji davek je terjala tudi nedelja v peklu, za komaj 23-letnega Belgijca Michaela Goolaertsa je bil na kolesarski dirki Paris–Roubaix usoden srčni infarkt.
Košarka je ostala brez Jo Jo Whita, ki je bil MVP velikega finala lige NBA 1976, oktobra pa so na zadnjo pot pospremili košarkarskega pionirja Texa Winterja, izumitelja tako imenovanega trikotnega napada. V prometni nesreči je umrl Rasual Butler, poslovila sta se tudi Hal Greer in eden najvplivnejših funkcionarjev Fibe Patrick Baumann.
Poljaki so ostali brez atletinje Irene Szewinske, ki je na olimpijskih igrah med drugim osvojila tri zlate kolajne, v prometni nesreči je v starosti zgolj 28 let umrl Kenijec Nicholas Bett, svetovni prvak na nizkih ovirah iz Pekinga 2015. Za kazahstanskega umetnostnega drsalca Denisa Tena je bil usoden prepir na ulici, za 49-letno Jeleno Šušunovo, eno najbolj vsestranskih telovadk neke generacije, pa pljučnica.
V začetku marca je do konca poti prišel Roger Bannister, ki je miljo kot prvi pretekel v manj kot štirih minutah. Rekord, ki se je obdržal le 46 dni, a vseeno zavzel eno najvidnejših mest v zgodovini kraljice športov.
Smrt je kosila tudi med slovenskimi novinarskimi velikani, za vedno so se poslovili šahovski mojster in novinar Ivo Bajec, Ante Mahkota, Tugo Klasinc, Jože Pepi Dekleva ...
Šport se v leto 2019 podaja osiromašen za vsa ta in še številna druga imena. To je bilo še eno leto, ko je starka s koso svoj letni davek vzela tudi v športu in med športniki. Tam zgoraj je vse boljša družba.
