Kot glavni oviri za izpeljavo projekta, kot si ga je zamislila južnokorejska administracija, je severnokorejski delegat pri Moku izrazil še vedno tleče politične napetosti ter pomanjkanja časa za oblikovanje dogovora.
Južnokorejski minister za kulturo, šport in turizem Do Jong-hwan je junija med obiskom olimpijskih prizorišč severnokorejski sosedi ponudil možnost sodelovanja pri organizaciji posameznih tekmovanj v sklopu olimpijskih iger, ki jih bo februarja gostila Južna Koreja.
Na ozemlju Severne Koreje torej za razmejitveno črto, ki loči sprti državi, bi potekale posamezne tekme v smučanju. Za katere natanko naj bi šlo za zdaj še ni jasno. Sodelovanje med državama pa se ne bi ustavilo le pri smučanju, ampak bi državi oblikovali mešano žensko hokejsko ekipo, ki bi nastopila na olimpijskem hokejskem turnirju. Prav tako si južnokorejski organizatorji olimpijskih iger želijo, da bi plamenica z olimpijskim ognjem potovala tudi skozi severnokorejski mesti, kot sta Kaesong in Pjongjang.
Kako bi izpeljali to sodelovanje med olimpijskimi igrami, za katere je liberalni južnokorejski predsednik Moon Jae-in, potomec beguncev s Severa, skoval izraz "olimpijske igre miru", ni znano.
Severna Koreja je namreč pod gospodarskimi sankcijami zaradi izvajanja prepovedanega nuklearnega programa. Državi sta dejansko še vedno v vojni in nista podpisali mirovnega sporazuma po koncu korejske vojne leta 1953 ter nimata urejenih uradnih diplomatskih stikov, meja med državama pa je dobro varovana, zaprta in zastražena.
V tem trenutku kaže, da se zimskih iger v Južni Koreji ne bo udeležil noben športnik iz Severne Koreje, ker se niso uspeli kvalificirati oziroma niso izpolnili olimpijskih norm. Za predlagano skupno žensko hokejsko ekipo pa dejansko ni pravih možnosti, da bi bila oblikovana.
"Z vidika olimpijskega eksperta, mislim, da je že prepozno. Mislim, da bi kazalo najprej rešiti politična vprašanja, kljub vsemu je politika pred športom," je dejal Chang v pogovoru za južnokorejsko televizijo Channel A v okviru slovesnosti ob odprtju svetovnega prvenstva v tekvondoju v Mujuju.
Leta 1991 sta sprti državi nastopili z enotno ekipo na svetovnem prvenstvu v namiznem tenisu na Japonskem, a po dolgotrajnih usklajevanjih in pogajanjih ter predhodnih političnih pripravah. Tudi otoplitev odnosov med Kitajsko in Združenimi državami Amerike, ki je bila tlakovana z diplomacijo namiznega tenisa v sedemdesetih prejšnjega stoletja, je bila mogoča zgolj zaradi predhodnih intenzivnih političnih pogajanj.
"Napredek je bil narejen izključno zato, ker je bil namizni tenis katalizator, saj so bili politični temelji že položeni. Govori se, da je namizni tenis povzročil spremembe, kar pa ne drži," je dejal Chang, ki je skeptičen do športnih pobud uradnega Seula: "Lažje je govoriti, kot nekaj narediti."
